Prule so eno najstarejših poimenovanih predelov Ljubljane. Ime izvira iz nemške besede bruel, s katero so označevali močvirnato zemljo. Oznako Prule so za del med grajskim hribom in Ljubljanico uporabljali že v 14. stoletju. Zanimivo pa je, da so, čeprav so bile Prule relativno hitro naseljene, ulice dolgo ostale brez imen. Tako so glavnino ulic poimenovali šele leta 1898, ko je ime dobila ulica Privoz, nabrežje so poimenovali Na Prulah, ulico, vzporedno z nabrežjem, pa so po principu uveljavljanja domačih imen imenovali Sredina. Danes je to Prijateljeva ulica.
Eno najbolj impozantnih poslopij na Prulah je bila 4. ljudska deška šola, zgrajena leta 1911, ko na Prulah še ni bilo drugega kot kmetije in nekaj vil. Ulice ob njej pa so poimenovali šele dobro desetletje kasneje. Ulica na vzhodni strani šole je dobila ime po slovničarju Antonu Janežiču, tista ob zahodni strani šole v smeri proti Karlovški cesti pa po šolniku Andreju Praprotniku.
Morebiti bi bilo sicer bolj primerno, da bi se po njem imenovala kakšna ulica ob Prvi mestni deški ljudski šoli, današnji osnovni šoli Ledina, kjer je Andrej Praprotnik služboval 32 let. V svojem času je veljal za najuglednejšega slovenskega šolnika, predstavljen je bil celo cesarju Francu Jožefu, ki ga je za zasluge v šolstvu odlikoval z zlatim križem za zasluge s krono.
Avtor priljubljene božične pesmi
Praprotnik se je rodil leta 1827 v družini s sedmimi otroki, ki je živela v Podbrezju. Oče ga je poslal na šolanje v Kranj, a kot je zapisal mnogo kasneje, je bilo to mučenje, saj so mu v glavo hoteli vcepiti dolge nemške besede, on pa je raje govoril slovensko.
Šolanje je nadaljeval v Ljubljani, na učiteljišču, in ko je opravil učiteljski izpit, je začel poučevati v Kamni Gorici. Kmalu je ugotovil, da primanjkuje učbenikov in knjig v slovenščini. A ker si jih kot slabo plačani učitelj ni mogel kupovati, se je z drugimi učitelji dogovoril, da ustanovijo neke vrste učbeniški in knjižni sklad, prek katerega so si izmenjevali gradivo v slovenščini. Iz te pobude se je kasneje razvila prva učiteljska knjižnica, ki je delovala v Ljubljani.
Za svoje učence je sam pripravljal učno gradivo v slovenščini, iz česar je kasneje napisal Slovenski abecednik ter prvo in drugo berilo. Kot učitelj se je preselil na Dobrovo in tam med svojimi odraslimi učenkami spoznal Marijo Birtič, se z njo poročil in jo za eno leto poslal v šolo k škofjeloškim uršulinkam. Rodilo se jima je šest otrok, od katerih so štiri hčerke postale učiteljice.
Leta 1858 se je družina preselila v Ljubljano, saj je začel službovati na ledinski šoli. Postajal je vse bolj cenjen šolnik, deloval je v številnih šolskih odborih, bil član različnih komisij, dejaven je bil tudi v Slovenski matici. Poleg šolske dejavnosti je Praprotnik pisal tudi pesmi. Njegova najbolj znana pesem je Glej, zvezdice božje, ki jo je uglasbil skladatelj Leopold Belar in je postala ena najbolj priljubljenih slovenskih božičnih pesmi. Poleg tega je bil tudi vešč poznavalec gob in je napisal knjigo o strupenih in užitnih gobah, ki pa jo je dokončal in kot prvo tako slovensko knjigo izdal njegov zet.
Leta 1870 mu je umrla žena. Leto dni kasneje se je poročil z domačo učiteljico grofa Barbo-Waxensteina Klotildo Žagar. Rodilo se jima je šest otrok, a so štirje umrli, še preden so dopolnili štiri leta. Deset let po poroki je za jetiko umrla tudi žena. Andrej Praprotnik se je upokojil, a kmalu zbolel in star 68 let umrl v Ljubljani.
