Skupina En Knap je v svojem dolgoletnem delovanje ustvarjala z že zelo raznolikimi koreografi in režiserji, a tokratno sodelovanje z Nature Theater of Oklahoma je prineslo zares sveže performativne principe, ki so jo premestili iz ustaljenih manir.
Kavbojci in kavbojke se v značilni južnjaški amerikanščini (ki jim gre bolj ali manj dobro od ust) v tipično kavbojski pivnici izpovedujejo in pogovarjajo o svojih tegobah. Prvo potujitev prinese njihov čudno visoki literarni jezik, v katerem govorijo o globoko filozofskih temah, ki ne spadajo v beznico, enako kot ne mimobežne reference na sodobnost, medsebojno naslavljanje s pravimi lastnimi imeni in popolnoma mehansko umeščeni stilizirani gostilniški pretepi in streljanja.
Ti absurdni vrivki sicer namenoma vzpostavljeno dolgoveznost primerno podložijo, a pravi absurd šele prihaja. Točaj Bence Mezei, ki ves čas za točilnim pultom le tiho pisari, se sprevrže v vrlega pripovedovalca, ki nas zagrabi in naslednjo dobro uro ne spusti iz svojega narativnega primeža. Goste v lokalu popelje po poti svojega scenarija, v Bagdad na vojno bojišče, kjer se namerijo osmisliti svoje umetniško delovanje s predstavo sredi bojne cone, namenjeno vojakom obeh strani. Situacija je sama po sebi absurdna – ko pa namesto plesnih principov, ki jih opisuje pripovedovalec in se samonanašalno referirajo na dejansko delo skupine, plesalci uberejo korake line-danca, okičeni v perjanice in (t)raperske ovratne verige – raven absurda še dodatno eskalira. Z metodo sopostavljanja nezdružljivega in stopnjevanjem črnega humorja, ki prestopi običajno dramaturško mejo sprejemljivega v gledališču, skupini, predvsem ker to stori skozi lasten primer, uspe odpreti zelo obče relevantno vprašanje smisla in pokaže, da se sreča vedno znova zaletava v idealno steno ameriških sanj in premešča v neskončnost.
Fetišizacija dotika
Tania El Khoury, ki je Slovenijo z delom Vrtovi govorijo obiskala že na lanskem Mestu žensk, se na Mladih levih predstavlja s kratkim, ena na ena performansom Do koder me nesejo konice prstov. Obiskovalec svojo levo roko potisne skozi lino in jo prepusti v poslikavo beguncu Baslu Zaraaju, ki ga ne vidi v obraz, ampak ga le čuti. Po slušalkah posluša navodila in nato čustveno naracijo o begunski poti, ki ji sledi posnetek begunčevega rap komada o izkušnji migracije. Čeprav je nedvomno lepo držati za roko človeka, ki bi prav lahko imel drugačno usodo, pa performans preveč fetišizira dotik, saj ga uporabi kot hitro sredstvo za učinek gledalčevega občutka sočutja, ki pa samo po sebi še ni nič transformativnega. Fizični dotik je tako preveč na hitro univerzaliziran, spet pa izgubimo odnos med dejanskima osebama.
Kaj pravijo otroci
Zato pa je doziranje čustev mnogo bolj premišljeno pri predstavi Mila RauaPet lahkih komadov. To mora biti tako že zaradi nastopajočih, starih od devet do štirinajst let, saj je treba delo z otroki pedagoško podložiti in dodatno formalizirati, da ne bi njihova domnevna otroška spontanost kot že tolikokrat privedla do poceni učinkov, na katere bi bili ponosni kvečjemu njihovi starši.
Otroci so po svojih razvojnih zmožnostih pripuščeni k ustvarjanju predstave o pedofiliji in umoru, o »odrasli« temi, iz katere se jih navadno izvzema. Seveda po krivici, saj jih še kako zadeva. Gre torej za predstavo o nastajanju predstave, ki jo vodi režiser, ki je hkrati otrokom zelo stvaren pedagog. Otroci najprej uprizorijo delce avdicije, ki nato preide v prizore dokumentarnega gledališča o belgijskem pedofilu in morilcu Marcu Dutrouxu, pri čemer je očitno, da marsikaj otroci sami prinesejo v proces.
Namen uprizoritve ni demonizacija morilca, ampak poskus razumevanja okoliščin, v katerih je Dutroux postal morilec, in vživljanje v življenja vpletenih. Pri tem se razbijajo stereotipne predstave ne le pri otrocih, ki uprizarjajo, ampak tudi pri gledalcu, ki se zave, da je tudi najtežje teme s pravimi metodami možno predelati. Navsezadnje, in to je presežna kakovost predstave, pa je Pet lahkih komadov tudi metapredstava o pomenu igre in njenem razmerju do resničnosti.
