Večinoma je Darko Milanič tako dobro razpoložen, da se, resda bolj ob petkih pred tekmami kot v sobotah po njih, celo rad pošali. Ja, Darko Milanič. Zdaj, ko je že poldrugo leto, kar se je vrnil v Ljudski vrt kot »edini kandidat«, se pred torkovim naskakovanjem njegove prve trenerske lige prvakov skoraj zdi, da je bil vedno takšen. Seveda ni bil. Ampak tudi najbližji sodelavci, ki so ostali vmes, ko je on odšel na tuje, so sprejeli »novega« Milaniča. Prej se je le redkokdaj zgodilo, da jih je kaj povprašal, jih obiskal, poklepetal. Zdaj to menda počne redno.

V vlogi trenerja Maribora, ki jo je Zlatko Zahović označil kot najbolj vročo v slovenskem nogometu, se Milanič večinoma res dobro počuti. Le redko se opeče. »Uživam v vsakem trenutku. Poraz mi pokvari zgolj trenutek, ne pa naslednjega dne. Saj vem, lahko bi mi rekli, da igram,« je povedal za Dnevnik lansko turbolentno pomlad. Da ni »glumac«, je pristavil. Ker bo decembra abrahamovec, pač trdemu delu dodaja sproščenost.

Razhod ni bil nujen

Toda za to primorsko sproščenost, ki mu občasno tudi »kontinentalno« spodleti, če se njegova vizija ne sklada z mnenjem okolja, ki ob vselej najboljšem rezultatu pričakuje še navdahnjeno igro, je moral skusiti tujino. Ko je po petih uspešnih letih poleti 2013 nepričakovano sporočil, da odhaja iz Ljudskega vrta, je bil to pretres, na katerega Zahović ni bil pripravljen. »Ves čas je govoril, da ostaja pri nas,« je obsedel športni direktor. Vendar Milanič je, če nič drugega, vsaj odšel drugače kot drugi. Poslovil in zahvalil se je javno, svojo odločitev pa med drugim pojasnil: »Povejte mi, kdaj je dober trenutek. Nikoli ga ni.« In res ni bil. Ampak odšel je v Sturm, v »svoj« Gradec, kjer se je z družino vedno dobro počutil. Za sabo je pustil Zahovića, ki je sicer pripeljal Anteja Čačića, nato pa še sam vmes drugič odstopil, takrat nepreklicno, a se je po Milaničevi košarici naposled pobral. Slab trenutek je minil.

Milanič grafitov in peticij v Mariboru, naj ostane, seveda ni imel, ker vsi logike pa-saj-igramo-v-Evropi za ceno pragmatične igre niso več kupili. Razhod ni bil nujen, a je bil za vijoličaste tudi uspešen. Milanič je prvi sijal od navdušenja, ko je s Sturmom najprej premagal sloviti Paris Saint-Germain. Vendar na prijateljski tekmi. Iz Gradca, kjer je Sturm v Evropi izpadel »zaradi nekih Islandcev«, v avstrijski ligi pa zdrsnil na peto mesto, je odšel bolj na podlagi mariborskega renomeja. V Leedsu, na Elland Roadu, je zdržal šest tekem ali 32 dni. Še manj kot legendarni Brian Clough, ki je zmogel 44 dni, a so (p)o njem posneli film Zakleti United, saj je po Leedsu, prej državnem prvaku, prevzel Nottingham Forrest in z njim spisal pravljico, še večjo kot Leicester City, ko je postal angleški in dvakratni evropski prvak.

Milaničev odhod iz Leedsa ni bil filmski. Zanj je bila Anglija predvsem dobra šola. Massimo Cellino je bil drugačen šef od Zlatka Zahovića. Ne samo zato, ker je bil lastnik kluba, temveč ker je razmišljal zgolj tržno – v enem letu je zamenjal šest trenerjev. Milanič je v letu in pol, ko mu je pripadala še angleška plača po dveletni pogodbi, očitno dobro razmislil. Vmes je Ante Šimundža z Mariborom prezimil v Evropi in nato Maribor še drugič spravil v ligo prvakov. Toda ambiciozni koncept se je po Astani naposled sesul, ko se je Šimundži zgodilo, kar se Milaniču v Ljudskem vrtu nikoli ni: doma je na prvenstvu visoko izgubil z Olimpijo (0:3).

Šel je naprej

Milanič je storil tisto, kar je v darvinizmu nogometnega profesionalizma stvar evolucije: šel je naprej. Po svoje. Ni se mu izšlo tako uspešno kot Bojanu Prašnikarju v Cottbusu ali, še bolj, Matjažu Keku na Reki. Ni pa se zadovoljil z obstoječimi slovenskimi mejami, četudi je zaradi tega »zamudil« ligo prvakov. Preizkusil se je na tujem, čeprav mu tako kot marsikateremu (njegovemu) igralcu tam ni uspelo, Zahović pa za njimi ni zapahnil vrat. Seznam tistih, ki so se (lahko) vrnili, ni kratek (Dalibor Volaš, Dejan Mezga, Luka Zahović) in se še vedno daljša (Martin Milec).

Ključen ob povratku, motiv za katerega je bil postati najuspešnejši slovenski trener po številu lovorik, kar mu je z lanskim četrtim pokalnim in letošnjim petim državnim naslovom tudi uspelo, je bil zato ravno odnos z Zahovićem. Nekdanja soigralca pri Partizanu in kasneje v zlati generaciji slovenske reprezentance nista gojila zamer drug do drugega. Še vedno nista klasični šef in delavec, čeprav sta profesionalca. Jasno, tikata se in v torek se je zdelo, da Milanič v Evropi kaznovanega Zahovića celo nekoliko pogreša ob sebi na klopi. Še bolj sta se navadila drug na drugega in potihnili so komentarji, da naj bi »Zahović sestavljal enajsterico«, po lanskem naslovu pa je tudi manj kritik o preveč preračunljivi, pragmatični igri, ki »da ni za gledat«.

Kar pa ne pomeni, da žvižgov ni več ali da ga ima mariborska publika brezpogojno rada. »Veste, ob svojem prvem letu v Mariboru sem doživel, da je bila publika lačna trofej, toda zelo tolerantna. Včasih smo brcnili v avt, pa ni bilo žvižgov.« Lakota se je ob dvigu Olimpije spet vrnila. Maribor, ki je imel dve leti zapored poldrugi milijon evrov izgube tudi zato, ker ni dočakal evropske jeseni, je začel z racionalizacijo, kar je za Milaniča konkretno pomenilo, da je poleti izgubil steber obrambe (Rodriga Defendija), glavnega kreatorja (Dareta Vršiča) in veteranskega strelca (Milivoja Novakovića). In ker Maribor (še) ne kupuje za odškodnine, je moral z obstoječim kadrom v boj za ligo prvakov. In si s tem, kar ima, prek Zrinjskega in Hafnarfjördurja priboril evropsko jesen. Z manj je dosegel več. Ker (lahko) vztraja pri svojem sistemu. Še Marcos Tavares zdaj vztrajno ponavlja refren, kako ničesar ne more narediti sam. Pa on zabija.

Še vedno vsak petek nasmejan

Milaniču spodrsne le takrat, ko na trenutke iz profesionalizma preide v čustveni izbruh, če okolica rezultatov ali igre ne vidi in ne razume tako kot on. V tistih trenutkih, ko odvihra ali se razhudi, sproščenost trči ob tisto, da se na »fuzbal itak vsi spoznamo«. Je pa res, da je bil v nekaterih težkih situacijah ob Zahovićevem medijskem molku sam pred mediji.

Darko Milanič je trener s samopreživetvenim nagonom. To se mu izide, ker mariborski račun polnijo športni uspeh kolektiva, in ne tržna vrednost posameznikov. Kot gledalec rad gleda trenutke tekme, kot je bil naval Domžal proti Marseilleu, toda kot trener bi preveč trpel. Trenutno je še vedno vsak petek nasmejan in ima še vedno rad nogomet, kar v trenerskem svetu sploh ni vedno nujno in kar je izkusil tudi sam. Vidi pa se, da je liga prvakov zanj velik, največji izziv. Ampak premišljen. Za nogometni svet, v katerem je rezultat vse, ima neverjetno veliko potrpljenja in optimizma. In na njegovo srečo še šefa, ki – tudi po porazu na prvi tekmi za ligo prvakov – razmišlja podobno.