Razveseljivo je dejstvo, da so kolesarji z ureditvijo v Šubičevi in Bohoričevi ulici dobili nekaj sto metrov novih kolesarskih površin. Manj razveseljivo pa je, da so te površine do kolesarjev vsaj neprijazne, če ne celo nevarne. Nov kolesarski pas ob Šubičevi in Bohoričevi ulici je širok zgolj en meter, tik ob njem pa so količki, ki preprečujejo parkiranje na pločniku. Posebno problematična je ta ureditev v Bohoričevi ulici, kjer je cestišče precej ozko, tako da so kolesarji stisnjeni med avtomobiliste in količke.
Predstojnik Prometnotehniškega inštituta pri Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani dr. Peter Lipar je kmalu po končanju pasu v Bohoričevi ulici opozoril, da je tamkajšnja rešitev slaba, in predlagal, da bi ukinili vsaj sredinsko črto na precej ozkem vozišču. »Na tem kolesarskem pasu se kolesar počuti v nevarnosti. Bolje da je sploh ne bi narisali, ker bi vozniki na njih bolj pazili. Tako pa vozniki mislijo: Saj imajo kolesarji svoj pas, zato mi lahko normalno peljemo,« opozarja Lipar.
Prav varne kolesarske površine bodo po Liparjevem mnenju na kolo pritegnile občane, ki si zdaj po mestu ne upajo kolesariti. »Če kolesarjem ne bomo ponudili varnih površin, jih ne bodo uporabljali. Nehajmo se slepiti, da bomo število kolesarjev povečali za 10 odstotkov, hkrati pa ne rešujemo njihovih težav.«
Na Šubičevi najprej predviden skupni prometni prostor
Podobno kot v Bohoričevi ulici je nove kolesarske površine ljubljanska občina uredila tudi v Šubičevi ulici. Kolesarski pas je tudi tam širok le dober meter, ob njem pa so količki. Poleg tega se površine za kolesarje na dveh mestih dvigajo in spuščajo, čeprav sodobne smernice in občinska navodila za načrtovanje prometnih ureditev zapovedujejo, naj se kolesarske steze načrtuje v nivoju. Ureditev v Šubičevi ulici odstopa tudi od prvotno zamišljene, ki je na tem mestu predvidevala mešani prometni prostor, podobno kot to funkcionira na Slovenski cesti.
»Kolesarskih pasov v Šubičevi ulici sploh ne razumem. Mi smo delali recenzijo prve variante ureditve Šubičeve, ki sploh ni predvidevala posebnih površin za kolesarje, temveč so se ti vozili skupaj s preostalim prometom. Širina ulice je takšna, da to omogoča. Zato mi ni jasno, zakaj so zdaj šli v to slabšo rešitev, ko je kolesarski pas tako ozek, da ga v avtomobilu komaj opaziš. Poleg tega so tam vsepovsod količki, ki bi jih lahko tudi že prerasli. Zakaj moramo imeti toliko količkov, če obstajajo številni drugi ukrepi, kako preprečiti, da ljudje tam ne bi parkirali?« se sprašuje Lipar.
Občina: Vse je po zakonu!
Na ljubljanski občini na konkretno vprašanje, zakaj pri načrtovanju novih kolesarskih površin niso upoštevali lastnih navodil, objavljenih celo na občinski spletni strani, niso odgovorili. Pravijo, da sta tako steza na Bohoričevi kot steza na Šubičevi projektirani v skladu z zakonodajo.
»Kolesarski pas v Šubičevi ulici je urejen v skladu z Navodili za projektiranje kolesarskih površin, ki jih je izdala Direkcija RS za ceste. Minimalna širina kolesarskega pasu po navodilih je 1 meter, z upoštevanjem tega pa zagotavljamo tudi zadostno širino prometnih pasov in s tem večjo varnost. Kriteriju varnosti smo sledili tudi pri preusmeritvi kolesarskega pasu z vozišča na pločnik pred izvozom iz garaže v smeri proti Bleiweisovi, in sicer zaradi izogibanja konfliktom in srečanjem med kolesarji in vozili, ki prihajajo iz garaže,« odgovarjajo na magistratu. Kjer se ne strinjajo s predlogom, da bi v Bohoričevi ulici ukinili vsaj sredinsko črto, saj po njihovem mnenju vozni pasovi zadostujejo zakonskim pogojem za zaris sredinske črte, širina kolesarskega pasu pa je »skladna z veljavno zakonodajo«.
Ob tem je treba razložiti, da je zakonodaja, ki jo na občini omenjajo, zastarela, še letos pa naj bi v veljavo stopili novi standardi za načrtovanje, ki bodo minimalno širino kolesarskih površin določili pri 1,5 metra, kolikor je predvideno tudi v navodilih, ki so jih na ljubljanski občini sprejeli že pred petimi leti. »Sami sebi postavljajo pravila, potem pa se jih ne držijo. To je res težko razumeti,« še komentira Lipar.
