Koprivšek: Vsekakor je bilo težje na začetku (smeh), že zato, ker nas je bilo malo. Program sva oblikovali z Ireno Štaudohar, sicer pa sem za priprave na prvi festival večinoma skrbela sama. Ko sem uvidela, da ne bom zmogla vsega, sta se mi pridružili še Mojca in Ira (Cecić, op. p).
Jug: Zdaj nas je samo za organizacijske zadeve šest, potem so tu še prostovoljci, tehnična ekipa… Program je sicer nekoliko obsežnejši kot nekoč, toda tudi začetki niso bili ravno skromni. Glavna razlika so produkcijski pogoji: osrednje prizorišče je danes Stara mestna elektrarna, ki je opremljena, njeno delovanje je utečeno. Prvi festival smo pripravili v Hribarjevi dvorani na ljubljanskem gradu in tam takrat ni bilo ničesar, bila je kot gradbišče.
Koprivšek: V tistem prostoru smo morali vzpostaviti gledališče praktično iz nič. Takrat so nam veliko pomagali v Mladinskem gledališču, posodili so nam tribuno, nekaj predstav smo imeli tudi pri njih. Naslednji dve leti smo gostovali v Stari mestni elektrarni, ki takrat še ni bila obnovljena za namene uprizoritvenih umetnosti, nato smo se v naslednjih letih preselili v Železniški muzej. V logističnem smislu so bila prva leta bolj težavna, več stvari smo si morali sposoditi ali narediti sami.
Iz katerih vzgibov so se pravzaprav skotili Mladi levi?Koprivšek: Predvsem iz potrebe po prevetritvi takratnega slovenskega gledališkega prostora, po ustreznem vpogledu v sodobno mednarodno dogajanje. Naši umetniki so takrat sicer že kar precej gostovali v tujini, toda relevantni tuji ustvarjalci so le redko prihajali k nam; po informacije o tem, kaj se trenutno počne v svetu, smo morali odhajati drugam. To smo želeli spremeniti ter ustvariti možnosti za poglobljeno mednarodno povezovanje in sodelovanje; bili smo člani mreže Junge Hunde, namenjene promociji vzpenjajočih se avtorjev, zato smo imeli precej dober pregled nad mlajšimi ustvarjalci, ki jim je bil naš festival sprva tudi namenjen. Postopoma pa smo postali bolj ambiciozni in začeli poleg obetavnih umetnikov vabiti tudi že uveljavljena imena.
Jug: Med drugim zato, ker gre pri mladih ustvarjalcih večinoma za manjše produkcije; izkazalo se je, da jih je za festival plodno kombinirati z večjimi predstavami. Obenem pa mlajšim umetnikom veliko pomeni, da so del iste prireditve kot kakšna znana imena; to nekako nakaže, da so na pravi poti, hkrati pa jim ponudi možnost primerjave, premisleka lastnega početja.
Koprivšek: Največjih zvezd si seveda ne moremo privoščiti, z našim proračunom lahko povabimo le dva do tri bolj znane ustvarjalce na leto. A to je problem, ki ga imajo pri nas vsi producenti festivalov; sredstva, ki jih imamo na voljo, so povsem neprimerljiva s tistimi, ki jih imajo podobne prireditve v svetu, tudi v soseščini. Marsikateri ugleden umetnik pa se vrne na festival zato, ker je bil naš gost, ko je bil še na začetku kariere; vselej smo namreč pozorni na ustvarjalce, ki kažejo neko posebno družbeno občutljivost ali estetsko domiselnost. Vseskozi sledimo trendom, naj je šlo za premike v sodobnem plesu, pojav sodobnega cirkusa ali dokumentarno gledališče, ki je aktualno v zadnjih letih.
Bili pa ste tudi med prvimi, ki so se zavzemali za kulturno revitalizacijo industrijske dediščine.Koprivšek: Razlogov za to je bilo več. Prvi je bil, da smo sodelovali v raziskavi o prostorih industrijske dediščine in možnosti njihove uporabe za potrebe sodobne umetnosti; številne takrat nerabljene lokacije, na katere smo opozarjali, so danes uveljavljena prizorišča, na primer Kino Šiška, Rog ali Stara mestna elektrarna. Drugi razlog je bil pritisk same scene zaradi pomanjkanja infrastrukture, tretji pa, da je razumevanje javnega prostora v nekem trenutku začelo dobivati širše razsežnosti; v umetnosti so se denimo začeli vzpostavljati participatorni modeli, ki o prostoru ter načinih njegove rabe razmišljajo na drugačen način – skozi umetniški dogodek nagovarjajo ali vzpostavljajo določeno skupnost ter opozarjajo na različna aktualna vprašanja. Angažma te vrste nas je vedno zanimal.
Torej odpiranje prostorov tudi v mentalnem smislu?Koprivšek: Tako je, za nas so bili vedno pomembni poudarki, kot so solidarnost, oblikovanje skupnosti in povezovanje z okoljem. V četrti Tabor smo vzpostavili čudovita sodelovanja – s športnim društvom, dijaškim domom, osnovno šolo, starejšimi občani. Sooblikovali smo razne skupnostne projekte, od urbanih vrtičkov in uličnih instalacij kot prostorov druženja do različnih dejavnosti v parku Tabor ali preizkušanja ideje nedenarne izmenjave; na neki točki smo ukinili vstopnino in jo zamenjali za prostovoljne prispevke. Seveda so to postopni, tudi občutljivi procesi, kjer ni nič samoumevnega, tudi postavitev nove klopi ne.
Jug: Marsikdo je zadržan, češ, kdo bo pa sedel na tisti klopi? (Smeh.)
Koprivšek: Le redki pomislijo, da to ne bodo nujno prestopniki in da se morda želi na tej klopi spočiti tudi stara gospa na poti s tržnice. Eden od izzivov za prihodnost je, kako na naše dogodke pritegniti še več občinstva, ki sicer ne obiskuje umetniških prireditev. Kajti ne gre samo za to, da si nekateri ne morejo privoščiti vstopnice, temveč bolj za občutek, da je umetnost namenjena zgolj posvečenim. In ta občutek bi bilo treba nekako preseči.
