Gre namreč za štirikolesnika iz Mitsubishijevega hleva, ki nagovarja tiste vesoljce (pardon, zemljane), ki potrebujejo predvsem avto za mestne in primestne vožnje, čeprav tudi misija zapeljati ga na daljšo vožnjo ni ravno nemogoča. Le malce bolj potrpežljivega voznika zahteva. Zakaj? 1,2-litrskega bencinskega trivaljnika seveda ne razganja od moči (59 kW/80 KM), saj za to ni potrebe. Je pa res, da uradno izmerjena podatka o zmogljivosti (180 km/h, 11,7 s) govorita v prid tezi, da je lahko namenjen tudi kakšnemu večstokilometrskemu pohajkovanju. Le obtežiti ga ne smete preveč, njegov velik sovražnik pa so tudi klanci, kjer hitro postane utrujen, tudi odločen pritisk stopalke za plin pa ne pomaga kaj dosti, saj začne hitrost občutno padati. Četudi je ob pomoči tempomata nastavljena višje.
Konkurenca v razredu malih avtomobilov je izjemna, zato ima beseda drugačnost pri nagovarjanju potencialnih kupcev velik pomen. Žal je Japonci očitno ne razumejo najbolje, saj space star (z drugo generacijo so mu spremenili namen, do leta 2005 je namreč kupce nagovarjal kot mali enoprostorec) ne glede na svoje ime ne deluje prav nič vesoljski. Kar prevedeno pomeni, da v množici prav z ničemer ne opozori nase in to je njegova velika slabost. Testni kilometri pa hitro razkrijejo vse njegove slabosti, med katerimi so tudi previsok položaj za sedenje, tako da bodo visokorastli z glavo hitro v strehi ter zastarelo oblikovana in cenena notranjost, obarvana v morečo črnino. Škoda, da razvojniki niso bili bolj domiselni in notranjost barvno popestrili. Zaradi tega se stroški proizvodnje ne bi kaj dosti dvignili.
Če vas seveda našteto ne moti, saj sodite med tiste, ki so znamki tradicionalno naklonjeni – v prvih sedmih mesecih se je za nakup mitsubishija odločilo 187 Slovencev –, potem boste v avtu prepoznali predvsem njegove odlike. Tako se v mestnih ulicah znajde kot riba v vodi. Manevriranje je enostavno, nalogo parkiranja pa bo tudi manj poučena voznica opravila z desetko, pa tudi njegova prtljažna luknja z dvojnim dnom je z 235 litri dovolj prostorna, da zlahka opravi nakupovanje pri najboljšem sosedu in mu je težava, kam z vsemi vrečkami, tuja. Dodana vrednost je tudi možnost podiranja zadnje klopi, 912 litrov pa tako v teoriji kot praksi obeta veliko. Dovolj, da vanj zložite dve gorski kolesi, le prednje kolo morate sneti. Pozitivno nas je presenetila poraba (povprečje 5,2 litra), škoda pa je le, da je posoda za gorivo zgolj 35-litrska, a je doseg s približno 700 kilometri za ta velikostni razred spoštovanja vreden.
Glede na dolžino (379) zadnja klop ponuja presenetljivo veliko prostora, sploh za kolena dveh sopotnikov, cena izmerjena na centimeter pa je s 13.990 evri dokaj visoka, a sta olajševalni okoliščini dve – ponujajo dva tisočaka popusta, najvišja stopnja oprema intense pa tako z vidika varnosti kot udobja več kot zadovolji, kot bombončke pa izpostavljamo samodejno klimatsko napravo, pametni ključ za vstop in zagon motorja, tempomat, dežni senzor in biksenonske luči. Ob vračilu štirikolesnika smo imeli mešane občutke. Izkazal se je namreč za povprečnega. Od vesoljske zvezde smo pričakovali več.
