Pojdimo torej po vrsti… Tretje mesto so si prislužili tisti vozniki in voznice, ki so sposobni od Karavank do Obrežja ali od Pinc do Kopra prepeljati po levem voznem pasu, ki smo mu nekoč rekli prehitevalni. Da, imamo take strokovnjake, ki se ne zmenijo za prazen desni vozni pas, ampak lepo počasi vozijo daleč pod omejitvami po prehitevalnem pasu. Da se za njimi nabira kolona, jih le malo briga. Potem je korak do tega, da nekomu vseeno le »poči živec« in naredi kakšno neumnost, zelo majhen. Prehitevanje po desni, mežikanje, trobljenje, vožnja tik za »ritjo« in še bi lahko naštevali. Zdaj se bojda zbujajo nekateri, ki bi take voznike celo sankcionirali, a ker se po navadi vrag skriva v podrobnostih, bodo odgovorni raje še vedno postavili kakšen radar in lovili voznike, ki vozijo 52 km/h v območju, kjer je omejitev 50. In so svoje naredili za varnost.
Drugo mesto in srebrna kolajna… Policisti na mejnih prehodih. Ne katerih koli, ampak na točno določenem prehodu in v tem primeru tudi točno določen policist, katerega priimek je znan uredništvu. Zakaj? Ker smo to izkusili na lastni koži. V štirih kolonah so pretežno tujci in kot narekuje Murphyjev zakon, stojimo v najpočasnejši. Ko policistov kolega obdela tri ali štiri vozila, naš junak obdela enega. Postopek pa je bil sledeč: voznik pomoli policistu tri osebne izkaznice, slovenske, da ne bo pomote, pri vstopu v zveličavni slovenski schengen. Ta si ogleduje izkaznice, kot da jih vidi prvič. Spredaj, zadaj, od strani, pa še enkrat zadaj. Potem je treba vsako posebej skenirati. Počasi, seveda. Nato spet dolgi pogledi in ogledi vsake izkaznice posebej. Ko očitno policist ugotovi, da mogoče le nismo kakšni kriminalci ali teroristi, nekako težkega srca vrne tiste tri izkaznice. In da, počasnejših gibov že dolgo nismo videli, to nam lahko verjamete. Zakaj je delal tako, kot je, ne vemo, kdo ga je tisti večer razjezil, tudi ne. Še manj, če je bila to direktiva, kako nagajati turistom na meji. Vemo le, da smo predolgo stali na meji.
In prvo mesto ter zlata kolajna… Da, uganili ste, načrtovalci obnov cestišča. Vsako leto znova nas presenetijo, ko pred začetkom sezone odprejo nekajkilometrsko gradbišče, njih pa nato, ker dela zamujajo, presenečajo vročina, dež, sonce, tema, oblačnost, količina prometa… Tega ne bomo utemeljevali, razlagali, modrovali. Povedanega je bilo že veliko, žalostno je le, ker bodo naslednje leto to spet ponovili.
