Vlada si Vizije Slovenije 2050 ni zmožna niti zamisliti

Je ideja o blaginji iluzija?

Vizija Slovenije 2050 naj nas popelje v blaginjo; v kakšno blaginjo in kako, ni določeno, temveč je prepuščeno domišljiji državljanov. Ta blaginja in z njo sreča, ki je omenjena na mnogih mestih, je zato prepuščena špekulacijam. V državi, kjer vsi ljudje nimajo strehe nad glavo, je seveda drugačna od naše. Kakšna bo leta 2050, ne vemo. Zato je vizija skupek »dobrih želja« za uresničenje nečesa blaženega, nedoumljivega, kar so pisci pokazali z besedami vznesenosti, skoraj poetičnosti, kot nosilci pristne kulture, pripravljene na žrtvovanje v prid prihodnosti. Takšna vizija je sicer pozitivna v današnjem času apatičnosti, vendar je v svoji evforičnosti iluzija in zato jalova. Spomnimo se izjave nemškega kanclerja Helmuta Schmidta: »Kdor ima vizije, mora k zdravniku.« Mislil je na misli brez čvrstih dejstev. Po tem mu je bil naš Drnovšek blizu.

Vsaka vizija si mora zastaviti cilje, ki pa jih pisci ne določajo, ker so v taktiki nemočni. Pogled v prihodnost jim odkrije, da nimajo ničesar, s čimer bi zakoličili pot do teh ciljev. Jasno nam je, da so ti napotki na trhlih nogah, ker se izgubljajo v zanosu. Blaginje ne bo, če nikomur ni jasno, kakšna naj bo. Sloni na zahtevnih temeljih: Kolikšna bo takrat povprečna plača? Ne bo več brezposelnih? Ali pa bo vsakdo dobival univerzalni temeljni dohodek? Bomo postavili cilje, ki pa ne bodo nadaljevanje trenda? Cilji bodo nujno zasekali v dosedanjo pot razvoja, ki ne vodi v blaginjo, marveč v slepo ulico. Država je zašla in se ne znajde. Preveč je družbenih anomalij. Preveč je rakavih točk, ki so se že tako razrasle, da se je skoraj nemogoče vrniti in začeti z novo paradigmo. Cilji zahtevajo spremembo dosedanjega razvoja, zato je Vizija 2050 hočeš nočeš prvovrsten, eminenten politični akt.

Kako do blaginje?

Pisci so na prvo mesto postavili skrb za čisto okolje, vendar je izobraževanje pomembnejše, kajti blaginja zahteva visoko dodano vrednost, ki jo dajeta vrhunsko znanje in inovativnost. Posledica takšnega cilja zahteva spremembo dosedanje paradigme pridobivanja energije s fosilnimi gorivi. Zamenjati jo mora paradigma obnovljivih virov vode, sonca in vetra. Ta nova paradigma zahteva ogromen premik pri energetskih nosilcih: odpoved uporabi premoga, nafte in plina na podlagi zgorevanja. To vključuje tudi odpoved uporabi jedrske energije. Za sestavo strategije je torej ključno izhodišče, kdaj se bomo odpovedali vsem tem škodljivim in nevarnim energijam. To pa je politična odločitev brez primere. Šele takrat, ko bo vlada sprejela to odločitev, se bo mogoče posvetiti izdelavi strategije, ki bo vključila in izpeljala posamezne korake k uresničitvi tega cilja. To bo naloga strokovnjakov, in ne več vlade. Vlada bo morala sprejeti ključno odločitev, ki bo vplivala na vrsto področij v družbi. Tega ni mogoče določiti na hitro, kajti s tem so povezani vsi sektorji družbe.

Za jedrsko energijo se je vlada odločila, ker je bila to takrat edina perspektiva. Energijo sonca in vetra so šele razvijali. Premog je vstopil v novejšem času zaradi špekulacij in pohlepa elit, da si pridobijo svoj prostor pri koritu kot polje korupcije, posledice se šele razkrivajo. Vendar je čas premoga minil. Se odpovemo atomski energiji? Prihaja čas jedrske fuzije. Bomo tudi to zavrnili?

Blaginja zahteva rast. Podatki razvitih držav o dodani vrednosti na zaposlenega so alarmantni, razlike v primerjavi z Avstrijo so 2,3-kratne, v primerjavi s Švico 4,6-kratne. Nisem guru rasti, se pa sprašujem, kako bomo dosegli rast za blaginjo ljudi. Gremo v družbo robotov in avtomatizacije. Videl sem proizvodnjo avtomobilskih motorjev Audija v Neckarsulmu pri Ingolstadtu: ohišja motorjev so nameščena na saneh, roboti so prijemali ležaje, osi, drogove, izbirali matice z mehkimi tipali, podobnimi prstom v rokavicah, jih vrteli, dokler jih ni ustavil senzor. Jasno mi je bilo, da bo prihodnost brez ljudi, da je v pamet robotov že vstavljeno znanje v obliki algoritmov, ki so jih sestavili konstruktorji posameznih faz proizvodnje v razvoju in tehnološki pripravi. Pri izdelavi karoserij so roboti varili dele v celoto in pri ličarskih fazah potapljali karoserijo v kopelih. Samo inženir na postaji sodeluje z robotom. Hkrati z napredovanjem matematičnega znanja z algoritmi se bo zmanjševalo število ljudi v proizvodnji.

Kako naj srednji razred sodeluje pri oblikovanju prihodnosti? Predvsem mora vedeti, kaj ga čaka zaradi avtomatizacije proizvodnje in javnega sektorja. Digitalizacija je trend; doslej pri nas ni dala rezultatov, dodana vrednost na zaposlenega se ne povečuje. Vzrok je v sloju, ki vzdržuje digitalizacijo v raziskovalni in razvojni bazi. Te baze nimamo zaradi neznanja vodstev. Če bi bila baza aktivna, bi sama zahtevala podporo informacijsko-komunikacijske tehnologije, in vse, kar je povezano z digitalno preobrazbo, bi zaživelo. Za to potrebujemo znanje. Stopnja povprečne izobrazbe je nizka. Stopnja izobrazbe je celo v visokotehnoloških podjetjih nezadostna. V njih je samo 18 odstotkov tehnikov med vsemi zaposlenimi, Avstrija jih ima 26,6 odstotka. V celotnem gospodarstvu jih imamo 11,9 odstotka, Avstrija 19,5 odstotka in Nemčija 22,5 odstotka. To so za 100 odstotkov velike razlike. Zato se ne čudite, da imamo tako majhno dodano vrednost in tako malo patentov. Vizija je za to slepa.

Kje bodo zaposleni vsi, ki bodo izgubili delo? Kdo bo prevzel skrb za njih, da bodo srečni? Ne moremo se omejiti samo na tisti sloj, ki bo zaradi svojega znanja imel visoke plače. Na ta načelna vprašanja mora odgovoriti vlada. O njih ni sledu v Viziji 2050. Strategija mora predvideti korake v tej preobrazbi, da bo prestregla usodne udarce za ta sloj, ki bo najrevnejši in brez perspektive.

S tem pridemo do izobraževanja. Razviti moramo nove oblike izobraževanja za delo v zahtevni visoki tehnologiji. Imamo največ zaposlenih brez funkcionalne izobrazbe. Po letu 1991 se je delež inženirjev med vsemi diplomanti zmanjševal: leta 1975 jih je bilo še 58 odstotkov, leta 2000 23,9 odstotka, leta 2005 20,1 odstotka in leta 2007 12 odstotkov. To je bilo storjeno načrtno. Delež diplomantov družboslovnih ved pa se je povečeval. V Avstriji je bilo inženirjev med vsemi diplomanti leta 2007 15,6 odstotka, diplomantov družbenih ved in ekonomije pa 22 odstotkov, oziroma 800 diplomiranih inženirjev na milijon prebivalcev, pri nas 705. Leta 2001 je bilo pri nas diplomantov družbenih ved že več kot inženirskih (731 proti 652).

Zdaj se nam maščuje to, da se vlade niso zavedale prihodnosti in niso preoblikovale izobraževalnih institucij za pridobivanje tehničnega znanja. Že davno bi morali uvesti dualno izobraževanje, zaradi katerega imajo Avstrija, Nemčija in Švica odlično delovno silo, eno najboljših na svetu, kar jim zavidajo tudi Američani. Naši politiki so si zatiskali oči pred prihodnostjo, ker je bil interes obsežen družboslovni svet kot temelj enopartijskega sistema, ne glede na škodljivost takega početja. Ni si mogoče misliti, da niso vedeli, da s tem ogrožajo inovativnost in produktivnost industrije, od katere živijo.

Čim bolj sofisticirana bo industrija zaradi prežetosti z inženirji, tem večji bo naš BDP in z njim blaginja. Dokaz za to sta kriza in kaos pri zadolževanju. Tega ne bi bilo, če bi bila naša industrija tako inovativna kot avstrijska. Niso znali predvideti, da bodo skoraj vsi diplomanti družbenih ved nezaposljivi in da bo prišlo v industriji do kadrovske krize, ker ne bo tehnično izobraženih ljudi. Ta krivda bremeni ves vodilni elitni sloj Slovenije. Pisec je o tem desetletja svaril, nazadnje v okviru Inženirske akademije Slovenije.

Vlada ni negovala proizvodne moči države, kar se je pokazalo v krizi: brez škode so iz nje izšle samo države z močno industrijo in inovacijsko kapaciteto v inženirjih. Zato so države, ki so se težko reševale iz krize, sprožile strategijo reindustrializacije in zbiranja kreativnih kadrov. Pri nas ni nihče svaril pred kadrovsko zablodo. Danes smo zato inovativno invalidni. Vlada ne more storiti ničesar, ker se ne more opreti na kreativne kadre. Med brezposelnimi ni inženirjev, ker se podjetja za njih stepejo, diplomanti družboslovja pa ne dobijo dela, kar za njih pomeni socialno izključitev in osebno tragedijo. Ne morejo si ustvariti družine, nimajo stanovanja, pri starših so še po tridesetem letu. Kako naj takšna vodstvena elita in politika uresničuje vizijo Slovenije za leto 2050? Doslej je na celi črti odpovedala.

Zaradi opisane izobraževalne politike je Slovenija inovativno in podjetniško invalidna, zato ne bo mogoče graditi blaginje, kajti dodana vrednost na zaposlenega v naši industriji je komaj tretjina tega, kar dosežejo avstrijska podjetja. Razlika v dodani vrednosti med Avstrijo in Slovenijo se zadnja leta celo povečuje. Zapravili smo vse možnosti, da bi Avstrijo ujeli. Zato je vizija Slovenije 2050 ogrožena. Vlada mora odločno zahtevati reformo univerz. Izobraževanje je dolgotrajen proces, zato ga je treba začeti takoj. To je eden najpomembnejših sektorjev Vizije Slovenije 2050.

Paradigma o inovativnosti je zapletena in naporna

Na drugem mestu Vizije 2050 je inovativnost. Brez nje ni mogoče govoriti o spremembah, ki naj peljejo v blaginjo. Potrebni so koraki k zamenjavi paradigme, k opuščanju starih načinov, ki niso zmožni povečanja produktivnosti pri obstoječih kadrovskih in materialnih mejah. To pomeni prehod v industrijo 4.0. Prehod bo potekal v smeri digitalizacije, v smeri numerične proizvodnje, brez fizičnih naporov, brez omejitev kadrovskih pomanjkljivosti.

Paradigma o inovativnosti je zapletena in naporna. Nihče ne razume, zakaj ima Avstrija 3,5-krat več prijav na EPO (Evropski patentni urad) od nas na milijon prebivalcev, in razmerje se še slabša (leta 2009 3,4). Veliko pove to, da so pisci Vizije za vzor postavili podjetje nizke tehnologije (pohištvo), ki nima nobenega patenta v registru EPO, povrhu tega dela po licenci tujega podjetja. To ni resno! Za inovativnost je merodajno samo število prijavljenih patentov v EPO. Leta 2014 smo prijavili 65,5 patenta na milijon prebivalcev, Avstrija 230,5, Švica 400. Od tega je bilo visoko tehnoloških samo 4,5, v Avstriji 20,3.

To pomeni, da pisci Vizije nimajo pojma o bistvu inovativnosti. Povejmo še to, da ima Češka 2,6-krat manj prijav patentov kot mi, Slovaška 7-krat manj. Mi smo nekje v sredi. V visoki tehnologiji smo najboljši v razredu laserjev; pri tem smo nad Avstrijo in Finsko, kar pomeni, da moramo to področje negovati kot prioritetno. Na področju računalnikov, polprevodnikov in komunikacijskih tehnologij smo šibki. Pomanjkanje inženirjev se tu drastično pokaže.

Moramo pa se zavedati, da je velik delež patentov lastnina tujcev: pri nas 40 odstotkov (kar je največ med vsemi državami), v Avstriji 27 odstotkov, na Finskem 15 odstotkov, v Nemčiji 16 odstotkov. To kaže, da je domačih prijav premalo – potem bi bilo to razmerje drugačno. Je to polje za Vizijo?

Univerzalni temeljni dohodek

Zaradi digitalizacije bo izgubilo delo okrog 60 odstotkov zaposlenih. Žrtve te avtomatizacije bodo morale dobiti neki temeljni dohodek, ki bo preprečil revščino in ukinil socialne dajatve. Delo bo izgubilo svojo primarno funkcijo skrbi za življenje, spremenilo se bo v hobi. Skrbi za življenje bo namenjen brezpogojni univerzalni temeljni dohodek (UTD), ki bo omogočal eksistenco vsakega državljana na ravni, vredni življenja, dodatno pridobljen dohodek pa bo njegovo prosto razpoložljivo premoženje. Delo bo postalo življenjska naloga, ki daje smisel. Zato bo UTD postal pogoj prihodnosti. Vlada bo morala začeti s pripravami za UTD. Današnje minimalne plače ne zagotavljajo človeka vrednega življenja, posamezniku ne omogočajo, da bi imel družino, da bi vzgajal otroke in imel stanovanje. Zato moramo poskrbeti, da bo povprečna plača toliko narasla, da bo to mogoče. Ljudje bodo začutili, da sooblikujejo družbo. Živeli bomo v demokraciji, ki bo državljanom blizu, brez odtujenosti politike. Vsakemu bo zagotovljena soudeležba v političnih, pogajalskih in odločitvenih procesih, z mnogimi postopki udeležbe. Zlasti na lokalni ravni. Brezplačni izobraževalni sistem pa bo zagotavljal enake možnosti pri dostopu do izobrazbe, glede na talent in nagnjenosti posameznika. Vse to mora predvideti Vizija, kajti brez tega je prihodnost lažna.

Strategija za prihodnost

Vizija 2050 mora postati sestavni del vsake vladne izjave, vsakega poslovnega načrta in vsake podjetniške vizije. Tudi v glavah posameznikov se bo naselilo spoznanje, da za kratkoročni pogled kakršnekoli medgeneracijske pravičnosti ni razloga: leta 2050 bo dolgoročno mišljenje postalo normalnost.

Poslovili se bomo od tehnologij, ki jih ne moremo trajnostno obvladati. Atomska energija in sistemski nadzor bosta postala tabu tema. Potreba po energiji se bo zmanjšala, vso energijo bo porabila industrija, stavbe bodo dajale energijo v omrežje. Bistveni vzrok za spremembo miselnosti je zmanjšanje učinka tople grede. Razvoj bo prinesel pridobivanje skoraj sto odstotkov energije iz solarne toplote, vetra in zemljine toplote. Nemčija nam mora biti vzor.

Ne smemo podcenjevati demografskega razvoja. Vizija 2050 mora v okviru prizadevanj proti staranju družbe vzpostaviti spodbude za babyboom letnike, ki bodo to kompenzirali. Delo bodo stroji tako olajšali, da bodo lahko sodelovali tudi ljudje, stari več kot 70 let. Delodajalci morajo biti prijazni do zaposlenih z otroki, zagotavljati morajo nego otrok. Te družine morajo biti privilegirane.

Akter bo politika, ki ji bodo svetovali strokovni sveti; ti bodo postavili pravila igre na socialnem, ekološkem in ekonomskem področju. Tako bo lahko politika pri različnih vprašanjih objektivno ocenjevala in ne bo prišlo do latentne nevarnosti spregleda vsebinskih in interesno krmiljenih mišljenj. Politika bo zakonsko predpisovala cilje in ustrezne strategije z zakonodajno, razsojevalno in izvrševalno močjo ter tako ustvarila pritisk v smeri trajnostnega delovanja države.

Vladina Vizija 2050 je klavrna slika njene sposobnosti. Niti sanja se ji ne, v katero smer naj vodi državo, da bi izkoristila ponujeni tehnološki razvoj, kaj šele da bi ga sama ustvarila. Industrija ima boljšo vizijo, sicer ne bi preživela. Hidria je koncern, usmerjen v prihodnost, v leto 2020. Njegova vizija mu pomeni strategijo prihodnje organizacije za konkurenčnost in učinkovitost FORCE. Takšni koncerni so edina možnost za blaginjo v Sloveniji. Vlada je pokazala, da si je ni zmožna niti zamisliti.

Politika mora gledati prek svojega ustavodajnega cikla v leto 2050. Vizija mora vplivati na današnje odločitve, da bo cilje mogoče realizirati. Politika ne sme postavljati kratkoročnih ciljev, vsi pretekli sporni projekti so dokaz za to. Manjka nam dolgoročna, družbeno široko integrirana skupna vizija. S prihodnostjo v naslednjih 40 letih se sploh ne ukvarjamo aktivno. Z odločitvijo za atomsko energijo smo dobili problem atomskih odpadkov za naslednjih milijon let. V primerjavi s tem je čas 40 let pregleden.