Uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja na vrhovnem tožilstvo je pravilno ugotovila, da je pravnomočna obtožnica v sicer znanem primeru kraškega morilca informacija javnega značaja. A je tudi ugotovila, da konkretna obtožnica spada med izjeme, ki organu omogočajo zavrnitev dostopa do zahtevane informacije po črki zakona. Razkritje obtožnice bi namreč škodovalo izvedbi še trajajočega kazenskega pregona. Da je vrhovno tožilstvo to lahko ugotovilo, je opravilo tako imenovani škodni test, ki je pokazal, ali bi po razkritju dokumenta nastala nepopravljiva škoda za nadaljnjo izvedbo postopka. Bi. Zakaj? »Obrazložitev obtožbe vsebuje povzetek vseh zbranih dokazov in njihovo oceno, pri čemer gre tudi za podatke in dejstva občutljive narave – dejstva, ki izhajajo iz zasebne sfere družine obtoženega in njegove intime, o katerih so izpovedale nekatere priče, ki bi se zato lahko znašle pod velikim pritiskom, kar bi nenazadnje lahko vplivalo na njihovo sodelovanje na glavni obravnavi.« Nadalje tožilstvo ugotavlja, da je del obtožnice tudi psihiatrično mnenje, ki v tej fazi kazenskega pregona ne more biti predmet javne presoje ali kakršnegakoli (tudi strokovnega) komentiranja. In, kar je ključno: ne le da gre za občutljive podatke, pač pa obstaja tudi možnost, da bi z razkritjem vseh teh podatkov javnost nastopila kot razlagalec obtožbe in bi sprejemala zaključke še pred odločanjem sodišča v fazi, ko sploh še ni odločeno glede javnosti samega sojenja. Tako vrhovno tožilstvo o primeru obtožnice (ne ovadbe!) nič vplivnega, politično neznanega, verjetno (predvidevamo) duševno motenega človeka, ki je na Krasu ubil babico in brata, odsekal njuni glavi in ju zažgal v peči.
Dnevnik je po razkritju ovadb zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića od vrhovnega tožilstva zahteval odločbo o ugodno rešeni zahtevi portala Pod črto, ki je na podlagi ocene tožilke Blanke Žgajnar, da razkritje ovadb ne bo škodilo kazenskemu pregonu, dobil vse ovadbe, vključno s tisto v primeru »farmacevtka«. Ki je, če drugega ne, zelo žgečkljive narave.
Zanima nas obrazložitev. Zanima nas, kako je mogoče, da je škodni test v primeru Abram pokazal, da bi razkritje občutljivih informacij v obtožbi nepopravljivo škodilo kazenskemu pregonu, razkritje zares hudo občutljivih informacij zasebne narave v primeru ovadbe zoper Jankovića (vsaj) za primer »farmacevtka« pa ne. Dokumenta še nismo prejeli.
O razliki med ovadbo in obtožnico smo pisali že prejšnji teden ob razkritju Jankovićevih ovadb, zelo dobro pa to temo v tej številki Objektiva obdela tudi nekdanji prvi mož gorenjskih kriminalistov Jakob Demšar.
V dopolnitev Demšarjevih razmišljanj o tem, zakaj je razkrivanje ovadb zelo sporno (nenazadnje jih tožilstvo 20 odstotkov zavrne in sploh ne pride do obtožbe, kaj šele sojenja in obsodbe), navedimo še razmišljanje o tem, kaj je javnost po, zdaj že lahko rečemo, spornem posredovanju celotne ovadbe v primeru »farmacevtka« sploh novega izvedela. Da je župan Ljubljane domnevno v zameno za posredovanje pri službi od farmacevtke zahteval spolne usluge, je javnost vedela že prej. Nove pa so pikantne podrobnosti. Kje sta se dobivala, kakšne informacije sta si izmenjala, kakšne so družinske tegobe farmacevtke in podobno. V interesu javnosti? Res? Da – če in ko bi to vplivalo na politični položaj ovadenega. Takrat morda res. Pa je (bo) vplivalo? Ne. Ker bi bila (je bila?) za tak vpliv zadostna že osnovna informacija o zahtevani spolni uslugi za posredovanje pri službi. V normalni državi Janković že ob tem prvotnem razkritju (resda na podlagi neuradnih informacij) tako ali tako ne bi bil več župan. Tako pa je in bodo o vplivu razkritja odločali ljubljanski volilci.
In še ena dopolnitev Demšarjevih razmišljanj o (ne)upravičenosti razkrivanja ovadb. Tako imenovana pravica do pozabe, ki jo (upravičeno in z zelo tehtnimi argumenti) uspešno zavračamo vsem obsojenim, ki so kazen že prestali, ki so celo že izbrisani iz kazenske evidence, pa nočejo več, da jih stric Google najde v Dnevnikovem spletnem arhivu pod oznako »črna kronika«. Ker se enostavno čutijo prizadete ali/in imajo težave doma, v službi… Kako se bodo počutili šele ovadeni, ki jih bomo, če jih bomo, na podlagi uradno pridobljenih dokumentov ožigosali še mediji, potem pa se bo izkazalo, da so ovadbe na tako trhlih temeljih, da še do obtožnice ne bo prišlo? Čeprav bi v takem – hipotetičnem – primeru objavili tudi novico o tem, da je ovadba zoper tega in tega zavržena, je pravilo žurnalizma naslednje – bralec si najbolj zapomni prvo informacijo. Sploh če je negativna in sploh, če je žgečkljiva. Kar priznajmo si to. Vsi skupaj.
Odločitev tožilke Blanke Žgajnar je pod drobnogledom notranjega nadzora, ki ga zahteva pravosodni minister Klemenčič. Ali bo lov na ovadbe zdaj izjema ali pravilo? Obstaja precejšnja možnost, da bo to ostala izjema. Bo to prav? Kot novinar rečem, da ne, ker bo moje delo olajšano. Kot človek (in državljan) pravim, da ja.
