Kako (absurdno) deluje sistem javnega naročanja pri nas, so v Delavski svetovalnici ponazorili z razkritjem dveh primerov javnih naročil: Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Drama Ljubljana in ministrstva za javno upravo. V SNG Drami so v začetku leta objavili javno naročilo za storitev varovanja, kot merilo za izbiro ponudbe pa poleg cene med drugim navedli tudi stopnjo fluktuacije v zadnjem letu in povprečno mesečno bruto plačo varnostnika in receptorja. Nekateri ponudniki so takšnim merilom nasprotovali, vendar so v SNG Drami vztrajali pri svojem. Sledili so namreč priporočilom za upoštevanje socialnih in družbenih vidikov pri javnem naročanju, ki jih je pripravil direktorat za javno naročanje, je pojasnil Goran Lukić iz Delavske svetovalnice. Priporočila naročnike spodbujajo k socialno odgovornemu javnemu naročanju, ki upošteva socialne vidike, kot so zaposlitvene možnosti, dostojno delo in socialna vključenost.
Ministrstvo za javno upravo, v okviru katerega deluje direktorat za javno naročanje, je medtem objavilo javno naročilo, v katerem ni sledilo priporočilom lastnega direktorata, je opozoril Lukić. Kot edino merilo za izbiro ponudbe je v javnem naročilu za storitev čiščenja navedlo – ceno. »Zdaj pa naj nekdo razloži ta absurd: ministrstvo za javno upravo odda naročilo na podlagi najnižje cene, očitno za čiščenje prostorov direktorata za javno naročanje, in pri tem preprosto povozi socialno odgovorno javno naročanje,« je bil kritičen Lukić.
Ministrstvo: Cena mora biti del kriterija
Na ministrstvu so za omenjeno javno naročilo prejeli štiri ponudbe. Že to, da je bila najdražja za kar sto odstotkov višja od najcenejše, bi moral biti znak za alarm, je prepričan Lukić. Ocenjuje namreč, da najcenejši ponudnik stroške znižuje z izkoriščanjem delovne sile, ki prejema minimalno plačo in delo opravlja v čezmernem obsegu.
Na ministrstvu za javno upravo so nam razložili, da so pri samem postopku v celoti sledili zakonu o javnem naročanju, ki (z izjemo določenih storitev) »cene kot edinega merila ne prepoveduje, ravno nasprotno, že sama evropska javno naročniška zakonodaja določa, da morata biti strošek ali cena vedno del kriterija«. Ob tem niso pojasnili, zakaj so ceno navedli kot edino merilo za izbiro ponudbe. So pa poudarili, da naročniku ni treba vedno preveriti najnižje ponudbene cene kot neobičajno nizke. V tem primeru na ministrstvu k preverjanju neobičajno nizke cene niso bilo zavezani, ker vrednost ponudbe ni bila za več kot 50 odstotkov nižja od povprečne vrednosti pravočasnih ponudb.
Odgovornost naročnikov?
Da logika najnižje cene kot edinega merila pri izbiri ponudbe prinaša tveganja, potrjuje tudi priročnik (objavljen na spletni strani ministrstva za javno upravo), ki so ga pripravili evropski sindikati in predstavniki delodajalcev na področju čistilnih storitev. »Ker stroški dela v tem sektorju znašajo od 85 do 90 odstotkov prometa, se znižanje cene hitro prenese v močan pritisk na pogoje zaposlovanja,« so zapisali. Izbira ponudbe zgolj na podlagi cene lahko po njihovih navedbah vodi v nepravično plačevanje zaposlenih, izgubo delovnih mest, neupoštevanje socialnih prispevkov in obdavčitve ter neetično ali nezakonito konkurenco med delodajalci.
Na Delavsko svetovalnico so se po besedah Laure Orel obrnili številni delavci, ki so po javnih naročilih delali za javni sektor, pri tem pa so bili soočeni s kršitvami, med drugim na področju razporeditve delovnega časa, neplačevanja socialnih prispevkov in nadur. Do kršitev prihaja, ker pogodbe za javna naročila ne vključujejo nikakršne odgovornosti naročnika, je poudarila Orlova. Na Delavski svetovalnici rešitev vidijo v razširjeni socialni klavzuli, ki bi vključevala standarde dela, varnost zaposlitve in nadzor nad izplačilom plač, ki bi ga moral izvajati naročnik javnega naročila. Pristojne so pozvali tudi k popravkom zakona o javnem naročanju.
