»Tistega dne zjutraj sem hotel najprej ubiti sebe, bil sem v zelo slabem zdravstvenem stanju. Andrejo sem vprašal, ali ima kakšno pištolo, pa mi je rekla, naj neham s tem. Zvečer pa sem vzel nož, da bi se ubil, a sem najprej ubil njo. Spomnim se samo tega, da sem jo enkrat zabodel za vrat,« je danes na sojenju pripovedoval 36-letni Stefan Lango. Preostalih 33 vbodnih ran, kolikor so jih našteli pri pregledu trupla na inštitutu za sodno medicino, se ne spomni.
»Nato me je zgrabila panika. Zaprl sem polkna, ker me je motila svetloba, in sem ležal v stanovanju tri dni z njo. Nato me je znova zgrabila panika,« je nadaljeval. Vmesnega časa se ne spomni. Po dveh ali teh dneh – sodna medicina ni mogla natanko določiti dneva in ure smrti pokojne – jo je zavil v vijoličasto odejo, prelepil z lepilnim trakom in sredi noči odvlekel do zabojnikov za smeti ob izolski cerkvi. »Hotel sem jo odvleči do cerkve, ne do zabojnikov,« je poudaril Lango. Sodnica je zanj odredila ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, ki lahko traja največ pet let.
Niso bili kosovni odpadki, ampak truplo
Sredi februarske noči sta njegovo početje opazila Izolana in najprej pomislila, da do smetišča vleče kosovne odpadke, nato pa zagledala, da iz zavitka molijo človeška stopala. Takoj sta poklicala policijo. Ta z iskanjem storilca ni imela težkega dela, saj je odeja, v katero je bilo zavito truplo, po tleh puščala sledi. »Sledi so nas pripeljale do stanovanja, kjer je še gorela luč. Potrkal sem, stanovalec mi je takoj odprl. Nosil je sončna očala, bil je zmeden, očividca pa sta potrdila, da gre za osebo, ki je malo prej po Izoli vlekla truplo,« je na današnjem zaslišanju prič povedal policist Aljoša Kontrej. Od tam naprej Langovo življenje poteka za priprtimi vrati. Izvedenec psihiatrične stroke asist. prim. Dragan Terzič, ki ga je po dejanju pregledal, je ugotovil, da je moril neprišteven. Meni, da zaradi duševne motnje pod vplivom akustičnih in cenestetičnih halucinacij ter blodenj, ki so posledica paranoidne shizofrenije, ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ne obvladati svojega početja.
Z opustitvijo zdravljenja prišle tudi težave
Lango in njegova žrtev sta se spoznala lansko pomlad v psihiatrični bolnišnici v Idriji. Ko sta se vrnila z zdravljenja, ga je Andreja v zameno za pomoč pri hišnih opravilih sprejela pod svojo streho, saj ni imel kje živeti. Dobro sta se razumela, a je Lango kmalu zatem opustil jemanje terapije za svojo duševno bolezen, po besedah Langa naj bi to storila tudi Andreja. Tako njej kot njemu se je zdravstveno stanje poslabšalo, noči sta prebedela. »Svetloba me je motila, bil sem totalno utrujen. Hotel sem pomoč, a sem se želel, preden bi se odpravil v Idrijo, najprej spočiti. Andrejo sem prosil, naj mi da mir, a tega ni upoštevala. Hodila je gor in dol, pospravljala ene in iste stvari, prižigala luč,« je vzrok za nesoglasja pojasnil Lango. Podobno je o duševnih težavah Langa in njegovem zapiranju vase svojima otrokoma po telefonu pripovedovala tudi Andreja in jima obljubila, da bo poklicala zdravstveno pomoč.
Obljube ni izpolnila. Izvedenec sodne medicine je na njenem truplu naštel 34 vbodov in nekaj ureznin. Usodna je bila vbodna rana v levo vratno arterijo, zaradi katere je hitro izkrvavela. Jasne in nedvoumne Langove sledi so kriminalisti pozneje našli na truplu, na lepilnem traku, s katerim ga je zlepil, na preprogi, v katero ga je zavil. Njegov zagovornik po uradni dolžnosti Viktor Juhant kljub vsemu meni, da v tem primeru ni šlo za hladnokrven, krut in grozovit umor, kakor je trdila tožilka, temveč za uboj in pozneje skrunitev trupla. »Obdolženi je žrtev sistema. Večkrat je pokazal, da ima težave, a teh težav ni znal nihče rešiti,« je poudaril. Lango je bil namreč pred tem sedemkrat hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici, dodobra pa je v zadnjih petih letih polnil tudi policijske zapisnike. Vanje se je večinoma vpisoval zaradi nasilnega vedenja in motenja javnega redu in miru.
