Sprava, spomenik in še kaj

Nenehno blatenje in poskusi razvrednotenja vloge NOB so sestavni del projekta pod vodstvom RKC, ki temelji na znanem izreku bivšega predsednika države Milana Kučana, da stokrat izrečena laž postane resnica. Na tej paradigmi hočejo na dolgi rok doseči cilj: rehabilitacijo domobranstva. In kdo ima pri tem največjo korist? Klero-fašistični lobi in RKC na Slovenskem. Ta se namreč zaveda krivde in odgovornosti za nastanek domobranstva in njihove zločine nad lastnim narodom. Računajo, da bodo svoj cilj dosegli z blatenjem in poskusom razvrednotenja NOB in na račun slabega zgodovinskega spomina ljudi ter s tem prikrili svojo krivdo. Med prispevki v rubriki Mnenja večkrat zasledim Mihičeve prispevke in ga na podlagi teh uvrščam med podpornike ali celo sodelavce projekta Rehabilitacija domobranstva. Pisec namreč zavrača kakršne koli argumente o zločinskem početju domobrancev in vztrajno ponavlja trditve, ki so zgodovinsko netočne in neresnične. Med drugim mu ni mogoče dopovedati, da med drugo svetovno vojno na Slovenskem ni bilo državljanske vojne, kar so mu v svojem prispevku nazorno razložili Cetinski in drugi. Vse mogoče izpeljanke piscev in govorcev na to temo so preprosto zlagane in zlonamerne. Da le ne bi laž postala resnica, se moramo proti temu boriti z enako metodo, tj. z vztrajnim ponavljanjem resnice.

Mihič v svojih prispevkih vztrajno obtožuje OF, NOB in komuniste za zločinsko združbo, ki se je med NOB borila za oblast in izvedla zločinsko dejanje, revolucijo. Ob tem povsem ignorira dejstvo, da je v prvi vrsti šlo za boj proti okupatorju za ohranitev Slovencev kot naroda. Nenačelnost in dvoličnost je stalnica Mihičevih prispevkov. Domobrancem priznava pravico boja za oblast, medtem ko takšen boj komunistov označi za zločinski. Zanj so komunisti zločinci, ki so izvedli revolucijo Preveč poenostavljeno in zlonamerno. Namreč manj kot 2000 komunistov ne bi moglo izpeljati revolucije, ne da bi zanjo pridobili ljudstvo. Velika večina Slovencev je namreč sprejela program OF in pozneje program komunistov za nov družbeni red in boljše življenje. Dokazano je velika večina Slovencev v novem družbenem redu živela bolje kot v času Kraljevine Jugoslavije. Nobena revolucija v zgodovini pa ni uresničila vseh pričakovanj ljudi. Res je, da je politika povojnih oblasti zaznamovana s številnimi stranpotmi, o čemer bi lahko na dolgo in široko razpravljali.

Za pravilno razumevanje dogodkov v času vojne in revolucije pa postavljam vprašanje. Kaj pa so ljudstvu ponudili domobranci na čelu z RKC? Siromaštvo, brezpogojno poslušnost Cerkvi in kapitalu, izkoriščanje kmetov in delavcev, korupcijo, vlogo žensk brez volilne pravice in nenehno borbo takratnih »demokratičnih« strank za oblast in privilegije. To je bil model »demokratične« družbe, za katero so se borili klero-fašisti oziroma domobranstvo. To stanje so ljudje dobro poznali in ga niso bili pripravljeni več trpeti.

Da bil izpadel pisec bolj prepričljivo in bi prikazal takratno vodstvo NOB kot zločinsko, navaja, kako so komunistični eksekutorji likvidirali ljudi, med njimi tudi duhovnike. Ob tem pa zamolči, da so bili to izdajalci ali odkriti sodelavci okupatorja. Niso jih likvidirali komunisti, OF, ki so jo sestavljali tudi krščanski demokrati, sokoli, intelektualci, se je odločila likvidirati izdajalce, ki so kljub pozivom, naj nehajo izdajati, to počeli še naprej. Tako so ravnala vsa osvobodilna gibanja v Evropi. Ker se piscu očitno dozdeva, da s svojimi argumenti ni dovolj prepričljiv, si pomaga z izjavami nekaterih znanih Slovencev. Tako navaja izjavo dr. Bučarja, ki je po moje bila izrečena v trenutku vznesenosti ob konstituiranju parlamenta. Ta je namreč vseskozi zagovarjal NOB in zaničeval kolaboracijo. Globoko spoštujem dr. Aleksandra Bajta kot enega najbolj prepoznavnih makroekonomistov v širšem prostoru. Glede zapisane izjave o komunistični partiji je gotovo imel tehtne razloge, še vedno pa je to njegovo osebno mnenje, tako kot je moje, vaše ali kogar koli drugega. Nekoliko mu zamerim, da svojega mnenja ni obelodanil prej, ko je bil dolga leta na odgovornih položajih v takratni »komunistični« državi, ne pa eno leto pred smrtjo, leta 1999.

Kot resnicoljuben demokrat, za kakršnega se predstavlja, naj M. po temeljitem premisleku zmore sprejeti vsaj del resnice, tj. da so bili domobranci zločinska organizacija, ali vsaj poišče odgovore na nekatera vprašanja pri takratnih zaveznikih in današnjih prijateljih Angležih. Vpraša naj jih in jim poočita, ker so sokrivi za zunajsodne poboje domobrancev po vojni. Oni so namreč nazaj v Jugoslavijo poslali domobrance pod pretvezo, čeravno so vedeli, kakšna usoda jih čaka. Ali naj ugibam, zakaj so jih poslali v smrt? Ker je bil to sklep velikih zaveznikov in ker je Churchill bolj kot komuniste sovražil naciste in fašiste.

Na koncu svojih prispevkov se M. posipa s pepelom in poziva k spravi in sožitju med Slovenci. Lepo. In kaj ponuja za spravo ? Zahteva, naj oblast (celo sodstvo) obsodi KP, OF in NOB kot zločinsko združbo. Ne vem, ali sam verjame, da je na takšen način možna sprava. Priporočam mu, da v spravni proces ponudi oceno zločinskosti kolaboracije in odgovornost RKC za početje domobrancev. Na tej podlagi bi se bilo morda mogoče pogovarjati o sožitju brez nenehnih obtožb in oceno dogodkov med drugo svetovno vojno prepustiti zgodovini.