Kontrolirano sežiganje komunalnih odpadkov se mora vršiti izključno pri stalnih temperaturah med 800ºC in 1300ºC. Pri temperaturah pod 800ºC se namreč proizvajajo (med drugim) izredno strupeni dioksini ter furani, medtem ko po drugi strani sežigalne peči ne zmorejo dolgoročno prenašati stalnih temperatur nad 1300ºC.

Dioksini in furani spadajo med najnevarnejše in škodljive strupene snovi, ki smo jih kadar koli ustvarili. Delujejo v že tako majhnih koncentracijah, da smo te spojine lahko odkrili šele pred nekaj desetletji na podlagi razvoja novih, obsežnih, izredno natančnih načinov kemičnih analiz.

Pri sežiganju komunalnih odpadkov je nujno potrebno ustrezno očistiti vse emisije, ki jih izpuščamo v okolje. Kako zahtevno je tako čiščenje vročih izpušnih plinov, pove podatek, da običajno znašajo investicijski stroški za peč okoli 1/10 in investicijski stroški za čiščenje izpuha okoli 9/10 celotnih investicijskih stroškov zažigalnice.

Kljub temu izredno zahtevnemu čiščenju je vseeno najstrožje prepovedano sežiganje posebno nevarnih odpadkov v sežigalnicah za komunalne odpadke. Posebno nevarni odpadki se morajo zatorej ločeno zbirati, obdelati ter odstraniti s predpisanimi, specifičnimi, posebno strogo nadzorovanimi, hudo dragimi postopki.

Gost črn dim (tako med požarom na stotine ton komunalnih in nedopustno primešanih posebno nevarnih odpadkov pri Vrhniki kakor tudi pri Novem mestu) je zelo opazno znamenje slabega izgorevanja odpadkov pri znatno prenizkih temperaturah. Ta dim je po obširni okolici požarov raztresel na desetine ton pepela, saj, dioksinov, furanov, ogljikokloridov, težkih kovin itd. Znatno večji del teh snovi se je med gašenjem z ogromnimi količinami vode izpralo v podtalnico in vodotoke.

Strinjam se s slovensko ministrico za okolje, ki je v medijih javno razglasila, da je narava zmožna odpraviti vse posledice teh ekoloških katastrof (kar je modernizirana oblika prvotnega načela: »Bog je dal, Bog bo vzel!«). Žal pa je zamolčala, da za take »čudeže« tudi narava (ali Bog) potrebuje vsaj desetletja ali celo stoletja. Torej je pri naših (nič krivih) (ne)odgovornih vodilnih nastal hud problem v iskanju ustreznih načinov in »strokovnih« argumentov, da se utiša in pomiri vse prizadeto prebivalstvo. Pri resnemu iskanju krivde bi se namreč lahko nehote odkrila tudi že pozabljena zakopana trupla. Zatorej uradno ni nobene pomembne škode in tudi nihče ni odgovoren. Vsi dejansko prizadeti pa se bodo prej ali slej naveličali ugovarjati ali pa se bodo morali sprijaznili z uradnimi »meritvami« in »dejstvi«.

Nedvomno je bil in bo v Sloveniji še nadalje ostal »spontani samovžig« daleč najcenejši (beri: najdonosnejši) način odstranjevanja nakopičenih komunalnih, še posebno pa nevarnih odpadkov. Torej lahko zaradi neurejenega gospodarjenja z odpadki s strani države in posledično skrajno malo verjetne nevarnosti potrebnega finančnega ter kazenskega sankcioniranja nastale zdravstvene ter ekološke škode pričakujemo vse pogostejše izbruhe »samovžigov« po Sloveniji. Na stotine zbirališč odpadkov je namreč do roba polnih in se kar ponujajo za izredno donosne samovžige. Skratka: »Gorelo bo skoraj v vsaki vasi!«

Že pred štirimi desetletji sem v strokovnih mnenjih, člankih in seminarjih (z mednarodno strokovno udeležbo) začel opozarjati našo politiko, visokošolstvo ter stroko na problem pravilnega gospodarjenja z odpadki in zaman zahteval izdelavo ustreznih strokovnih konceptov. Njihov odgovor je bil bojkot seminarjev in cenzura moje konstruktivne strokovne kritike.

Končno želim še opozoriti, da je EU že pred desetletji uzakonila določilo o obratnem dokazovanju krivde v primeru ekoloških nesreč. To pomeni, da državi (kot tožniku) ni treba dokazati krivde obtoženemu, temveč mora obratno povzročitelj ekološke nesreče pred sodiščem dokazati svojo nekrivdo.

Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana