V 14. stoletju se je iz Čedada v Kobarid odpravila križarska vojska z namenom posekati drevo in zasuti studenec, ki so ju tamkajšnji staroverski Slovenci po božje častili. Inkvizitor je krivi veri napovedal križarsko vojno in pozval vernike, naj mu pomagajo. V zameno je eni od družin obljubil odvezo grehov, pravico do nošnje orožja na ozemlju inkvizicije in razglasitev za duhovne bojevnike. Ti so drevo izruvali, studenec pa zasuli s kamni.
Križarski pohod z namenom prestrašiti in spreobrniti nepokornike se je zgodil leta 1331 – v času, za katerega je zgodovina menila, da je bilo pokristjanjevanje že končano. Veljalo je namreč, da se je zaključilo z zadnjim križarskim pohodom na pogane v baltskih deželah v 2. polovici 13. stoletja.
»Na novo bomo morali napisati zgodovino pokristjanjevanja, saj je očitno, da je to potekalo veliko dlje in veliko težje, kot smo se mi učili,« ob preučevanju dveh dokumentov, ki pričata o kobariškem dogodku, in drugih spoznanjih pravi Cirila Toplak, ki kot profesorica na Fakulteti za družbene vede preučuje tudi staroverstvo. »Prebirala sem župnijske kronike prafar v Posočju in ugotovila, da še vse do začetka 20. stoletja duhovniki sami ugotavljajo, da versko življenje le počasi napreduje ter da so še leta 1600 nekatere vasi bojkotirale gradnjo cerkva… Predkrščansko verovanje posoških starovercev je bilo torej zelo zakoreninjeno in se je v ilegali še dolgo obdržalo,« pojasnjuje raziskovalka.
Staro vero ohranjali le v intimi
Posoški staroverci so se namreč v strahu pred nasiljem kristjanov, če bi ti izvedeli za ohranjanje stare vere, zaprli vase in slednjo živeli le še v svoji intimi za zidovi hiš, o nekaterih skrivnostih staroverstva pa potomcem včasih spregovorili šele na smrtni postelji. Zbiratelj ljudskega izročila Pavel Medvešček iz Kanala je eden redkih in zadnjih, ki so mu staroverci delno odprli vrata v njihov svet. Med terenskim delom si je pridobil zaupanje zadnjih starovercev, neporočenih kmetov, ki so se zavedali, da bo njihova vera odšla v pozabo, če o njej ne spregovorijo. Povedali so mu del svari, vseh zagotovo ne.
»Najmanj sem od starovercev izvedel o pokristjanjevanju. Na ta moja vprašanja so odgovarjali z molkom. Eden od starovercev pa mi je pojasnil takole: ta pravi možje so pred pokristjanjevanjem pobegnili v svet in tukaj pustili cele kmetije. S tem so se rešili mučenja ali smrti. Drugi, sogovornik jih je označil za reve, pa so sklonili glave in pristali na novo vero. Doma pa so ohranjali svojo vero,« pripoveduje Medvešček. Zaradi dvojnega življenja so se staroverske družine ohranile vse do prve svetovne vojne, zadnji pričevalci pa vse do pred nekaj desetletij. Njihova glavna svetišča so bila sveta gora Jelenk in brezno Jazbenk na Banjški planoti, Babja jama ob Soči in soteska Padence ob potoku Doblarec.
Nad nevihto z molznim stolčkom in zagovori
Iz prve roke o staroverstvu še vedno lahko govori Boris Čok, ki se je rodil v staroverski družini na Krasu. »Vsi, razen ene od babic, so bili pokristjanjeni staroverci. Odraščal sem ob obredih, urokih, protiurokih ...« pripoveduje Čok in pove, da so v njegovi družini sicer hodili k maši, a se doma ravnali po zapovedih, ki so jih nanje prenesli njihovi staroverski predniki.
Spominja se svoje prababice, ki mu je ob bližajoči nevihti, ki je na Kras prihajala z morja, vedno naročila, naj teče v hlev po molzni stolček. Na sredi dvorišča ga je moral obrniti narobe, tako da so vse tri noge štrlele v zrak. Prababica je nato ob njem izrekala zagovore. Včasih se jih je nevihta ognila, vedno ne. Ko ji ni uspelo, je bila prepričana, da je kaj izgovorila narobe.
Jože Guardjančič, ki se ukvarja s preučevanjem staroverstva, meni, da so staroverci zagotovo znali upravljati z vremenom. To, da imamo rek Po toči zvoniti je prepozno in njemu podobne za vraževerje, je po njegovem mnenju podcenjujoče do naših prednikov.
Čoku je prababica mesec pred smrtjo razkrila še poslednjo skrivnost svojega staroverstva: zgodbo o jami Triglavci, v kateri so v soju mesečine opravljali skrivne obrede. »Cerkev je za vse to vedela, a imeli smo srečo, da so bili tudi duhovniki večinoma iz naših vrst,« Čok pripoveduje, kako se je vedenje o starovercih na Krasu ohranilo.
Štiri obredne lipe
Križarska vojska, ki je prišla nad kobariške staroverce, torej ni dosegla svojega cilja. Stara vera je vzporedno s krščanstvom živela naprej. V Kobaridu znova na istem mestu raste drevo. V Turističnem društvu Kobarid so v spomin na prednike, ki so častili drevo in studenec, zasadili lipo in pod njo postavili kamnita znamenja in tako zgodbo o mrzlem studencu in najstarejšem zapisu o staroverstvu na Slovenskem ohranjajo naprej. Skupaj z društvom Slovenski staroverci so minuli konec tedna na to temo pripravili tudi strokovni simpozij in lipo uradno predali med obredna drevesa. Ta je zdaj ena od štirih obrednih lip v Sloveniji. Druga stoji na Ajdovskem gradcu, tretja na ploščadi pred Slovenskim etnografskim muzejem v Ljubljani in četrta v Gorenji Trebuši.
