Kot je mogoče sklepati že iz naslova, je v fokusu romana dejansko najbolj normalen človek na svetu – Beograjčan srednjih let si preveliko stanovanje pokojnih staršev deli le s psom. Za slednjega pogosto skrbi mlajša soseda, saj protagonist ne zahaja prav veliko med ljudi, preživlja se s prihodki iz preteklosti. Še kar čeden je, skuhati zna odličen redek pasulj s suhimi rebri brez prežganja in rad bi imel žensko, ki bi jo oboževal. »Zadnjih nekaj mesecev sem imel samo eno dolžnost – izogibati se določenim rečem. Nič mi ni bilo treba storiti, samo izogibati sem se moral temu, da bi kaj storil,« pravi. Njegova osamitev pa ni posledica lepodušniškega razočaranja nad pokvarjenostjo sveta, zdi se predvsem simptom njegove silne pasivnosti.
Ta bi utegnila biti v množici literarnih protagonistov s krizo srednjih let že prav moteča, če ne bi bil Tokinov junak vseeno svojevrsten poštenjak, obdolžen kaznivega dejanja. Njegovo samost prekine obisk policije in analitični prvoosebni pripovedovalec se tudi v stikih z organi pregona ne zdi prav nič vznemirjen. »Sam vem, ali sem kriv ali ne, zato me zanimajo le moje lastne kazni in oprostitve.« Čeprav je kriv, jo odnese le z obsodbo prikrivanja kaznivega dejanja, ki jo marljivo odsluži z delom na javnih površinah, lenuh namreč ni. No, in z zaljubljenostjo v svojo odvetnico.
Suspenz vzdržuje avtor z razkrivanjem ozadja skrivnostnega kaznivega dejanja, za katero bralec nikoli ne izve dokončno; a zaplet svojo funkcijo v pripovedi opravi enako dobro. Ljubiču se pripoved približa z razvojem omenjene ljubezenske zgodbe, ki jo pred padcem v sentimentalnost rešijo le vložki inteligentnega, dobrodušnega humorja in (samo)ironije. Poleg tega pisatelj pripoved enostavno, a učinkovito nadgradi še s poetičnimi, mestoma fantastičnimi opisi fotografij iz junakovega otroštva. Ti biografski drobci so predvsem prikaz protagonistovega odnosa s starši, ki – kot marsikateri vidik obravnavanega romana – ostaja nedorečen, nerazrešen. Kot najbolj običajno življenje.
Zgodbo o že odpisanem tipu, ki si s prekinitvijo nekaterih starih vzorcev – izseli se iz stanovanja staršev – prizadeva za izhod iz statičnosti v življenja vredno življenje, dopolnjujejo še skoraj aforistični citati iz Priročnika za samoobvladovanje, v katerega so modrosti dopisovali njegov dedek, oče in brat. Pomemben simbolni premik se namreč zgodi v njegovem življenju (in v romanu), ko se naposled odloči, da bo nekaj zdravorazumskega dopisal tudi sam. Pa to ni katarzični prelom s preteklostjo, temveč prej – normalni tok življenja. In Tokinu je dobro uspelo prav najtežje – avtentično napisati kar najbolj preprosto zgodbo o malem, o najbolj normalnem človeku na svetu.
