Sončen praznični torek je v slovenske gore zvabil številne planince in ljubitelje adrenalinskih športov. Vrh Triglava je bil skorajda premajhen za vse, ki so se želeli fotografirati pri Aljaževem stolpu, nad Tolminom je bilo v zraku kakšnih 40 padalcev in zmajarjev, Soča je bila polna kajakašev. In medtem ko so pohodniki šteli metre premagane višinske razlike, osvojene vrhove in porabljene kalorije, sta na vojaškem delu letališča Jožeta Pučnika na Brniku dve dežurni helikopterski posadki Slovenske vojske, okrepljeni z zdravniki, reševalci in policistom, čakali, ali bo kateri od njih potreboval pomoč. Ena ekipa je bila namenjena za helikoptersko nujno medicinsko pomoč (HNMP), druga za reševanje v gorah. Vojaški helikopter se sicer izmenjuje tudi s policijskim.
Skupno reševanje življenj
Ko je malo po 11. uri prvič zazvonil telefon, so se člani dežurnih ekip zdrznili in živahen pogovor je zamenjala tišina. Čeprav so radi v zraku in svoje delo z veseljem opravljajo, so zadovoljni, če ostanejo na tleh. »Če nismo v zraku, to pomeni, da so vsi varni in zdravi,« je pojasnil izkušeni pilot Dejan Kocuvan. V torek je bil del dežurne ekipe HNMP, ki se je na teren odpravila prva in pomagala obnemogli občanki pri Gozdu - Martuljku.
Kmalu potem je telefon zazvonil še pri ekipi za reševanje v gorah. »Na Kobalo?« je sogovornik ponovil informacijo z druge strani telefona in še preden so preostali člani ekipe slišal vse informacije, so že po kraju nesreče vedeli, da se je pri 1080 metrov visokem vrhu vzhodno od Tolmina ponesrečil padalec.
V poletnih mesecih namreč na nekatere lokacije helikopter poleti pogosteje. Bovec in Tolmin, Julijske Alpe s Kredarico je le nekaj teh območij naštel pilot Branko Rek: »Naše delo je, da poskrbimo za varen prevoz poškodovancev in za varnost posadke.« Poleg njega so bili v helikopterju še kopilot, letalski tehnik, reševalec letalec, zdravnik in policist. Vsak član ima na terenu svoje naloge, policist recimo zbira tudi obvestila o nesreči ter podatke o razlogih zanjo in morebitni krivdi, zmeraj pa je na prvem mestu skupno reševanje življenj. »Ekipa šestih ljudi s štirih različnih področij rešuje življenja,« je nepogrešljivo sodelovanje opisal policist Bojan Kos.
Najslabše opremljeni so otroci
Nesreče se, so se strinjali člani dežurnih posadk, dogajajo in včasih jih ne morejo preprečiti niti najbolj izkušeni alpinisti. A na terenu srečujejo tudi planince, ki nesrečo izzivajo. Med njimi so recimo neprimerno obuti (kakšna dama se v hribe odpravi kar v visokih petah) in oblečeni pohodniki, planinci, ki ne znajo pravilno oceniti svojih zmožnosti ali zaloge vode, ki jo potrebujejo, nekateri celo pregloboko pogledajo v kozarec, nekateri pa dva vzpona na 669 metrov visoko Šmarno goro opisujejo kot zadostne priprave za osvojitev 2864 metrov visokega Triglava.
Neprimerno obutih in oblečenih planincev je sicer manj kot pred leti, opažajo sogovorniki, so pa pogosto najslabše opremljeni najmlajši družinski člani – otroci. Nekatere starši obujejo kar v športne copate. »Odrasli si kupijo dobre gojzarje, ker jih bodo lahko nosili nekaj let, otroci pa čevlje v enem letu prerastejo. Zato jim včasih kupijo cenejšo opremo, pri tem pa ne pomislijo na morebitne posledice,« je kritičen zdravnik Andrej Kunstelj.
S Kredarice v koloni
Zgodb iz »mobilne pisarne v zraku«, kot Kos opisuje nekaj kvadratnih metrov prostora v helikopterju, je ogromno. Nekatere se, priznavajo piloti, zasidrajo globlje v spomin. »Predvsem začetki so težki,« je povedal Rek, ki se mu je še posebej v spomin vtisnil 21. avgust pred štirimi leti, ko so imeli v enem dnevu sedem težavnih reševanj in so bili ves čas v zraku.
Ekipa za helikoptersko gorsko reševanje je bila v zraku tudi precejšen del torkovega popoldneva. S Kredarice so se popoldne planinci spuščali v koloni, dežurne ekipe na Brniku pa so ta dan naštele pet intervencij. Štirikrat je posredovala ekipa za helikoptersko reševanje v gorah. Jadralni padalec je pod vzletiščem Kobale med vzletanjem izgubil nadzor nad padalom in se huje poškodoval, ob Soči se je skorajda sočasno poškodoval kajakaš, v bolnišnico pa so ta dan prepeljali še dva onemogla planinca z Zgornje Krme in Konjščice. »Prva dva dogodka sta potekala praktično sočasno, tretja akcija se je začela, ko smo bili še v ljubljanskem kliničnem centru,« je Kos opisal zahtevnost reševanja na še en dan na vrhuncu sezone v gorah.
