Občina Kungota leži v gričevnatem svetu zahodnih Slovenskih goric. Skrbno urejeno okolje, pestra in domača kulinarika ter bogata kulturnozgodovinska dediščina privabljajo veliko turistov, največ iz Avstrije, Madžarske, Hrvaške, Rusije, Italije in Velike Britanije.

Ni še tako prepoznavna, kot je sosednja avstrijska južna štajerska vinska cesta, ki je le ped oddaljena, na katero prihajajo svetovno znana imena. Obiskal jo je namreč tudi Mick Jagger, in to menda že dvakrat. Se je pa pred kratkim pri svečinskem srčku poročil svetovno znani violončelist Luka Šulić, zaradi česar je Špičnik s spomenikom svetega Jurija na konju iz 19. stoletja pri turistični kmetiji Dreisiebner tik nad svečinskim srčkom poslej še bolj obiskan.

Mednarodna pot nordijske hoje – med vinogradi

»Naša razgibana krajina nagovarja obiskovalce k sprehodom in nordijski hoji po poteh Vinotour, prvi mednarodni poti nordijske hoje med vinogradi, ki se vije skozi dvorišča slovenskih in avstrijskih vinogradniških kmetij, pa tudi h kolesarstvu. Nemalo pohodnikov in kolesarjev se ustavi v vinogradniškem muzeju Kebl,« pravi Mara Radmilovič iz Turističnega društva Svečina.

Pisateljica – med drugim je napisala knjigo z naslovom Od hiše do hiše – zgodbe svečinskih in okoliških hiš je živa enciklopedija vinogradništva in viničarstva v Svečini in okolici.

»Na območju Svečinskih goric je vinogradništvo obdarjeno z bogato tradicijo, saj se s prvimi omembami kraja pred več kot 800 leti omenja tudi trgovanje z vinogradi. Zgodovina viničarstva sega v 16. stoletje, čeprav se je najbolj razmahnilo sredi 18. stoletja, ukinjeno pa je bilo šele leta 1947,« pripoveduje Mara Radmilovič. Pohodniki imajo res srečo, če naletijo na domačinko Maro, ki je z vsem srcem predana tamkajšnji kulturnozgodovinski dediščini. Prav ona je »kriva« za rojstvo vinogradniškega muzeja Kebl. Hiša (Kebl kajža), nekdaj viničarija, je stara približno dve stoletji in je bila tik pred popolnim propadom.

»Pa sta sedanja lastnika Majda in Andrej Marko leta 2003 dala hišo v najem našemu turističnemu društvu za 22 let. S prostovoljnim delom domačinov in pomočjo tukajšnjih vinogradnikov smo jo obnovili pod nadzorom mariborskega zavoda za kulturno dediščino in je zdaj zaščitena kot spomenik lokalnega pomena. Obnavljali smo jo kar dve leti; mi verjamete, da sta samo dva od domačinov zavrnila mojo prošnjo za pomoč pri obnovi?«

Cesto vzdržujejo na način starih Slovanov

V omenjenem muzeju so kuhinja – nekoč črna z odprtim ognjiščem – sobi s pristnim pohištvom, gospodarjeva in viničarjeva, klet s prešo iz leta 1857, hlev, v katerem je danes družabni prostor za priložnostne razstave (trenutno imajo razstavljena stara vinska svetila), in številna orodja ter pripomočki, ki so jih uporabljali v vinogradništvu, kamenine iz Plačkega hriba, kjer je bilo pred 20 milijoni let obrobje Panonskega morja, poleg turistov od blizu in daleč pa ga obiskujejo tudi šolarji.

»A žal le šolarji z našega območja. Žalosti me, da jih ne pripeljejo učitelji iz Ljubljane, Kranja, Kopra, Nove Gorice… Morda pa za ta naš muzej tamkajšnji učitelji sploh ne vedo,« ugiba Radmilovičeva.

A bi imeli obiskovalcev zagotovo veliko več, če bi do muzeja vodila primerna cesta, po kateri bi lahko pripeljali tudi avtobusi. »Na avstrijski strani je država za to poskrbela že pred desetletji, pri nas pa domačini sami to ubogo cestico ročno vzdržujemo, kot so to počeli stari Slovani.«

Radmilovičevo tudi čudi, da Slovenska turistična organizacija nima vsaj malce posluha za to njihovo muzejsko znamenitost: »Vse skupaj vzdržujemo s prostovoljnim delom, prostovoljnimi prispevki in vstopnino.« Ta je dva evra za odraslega obiskovalca.