Pred desetimi meseci je na Obali odmevala akcija kriminalistov v zadevi Kobra, ko so lovili znane primorske preprodajalce drog in orožja, v glavnem albanskih korenin. V istem času so podobne racije potekale tudi v Ljubljani. Več kot dvajset preprodajalcev drog so takrat polovili in po desetih mesecih se začenja še sodni postopek, ki je razdeljen na dva dela.
Prodajal zapornikom na Dobu
Prejšnji teden je potekal predobravnavni narok za tri obtožene, ta teden se obeta še maratonski petkov narok za 13 obtoženih. A to se utegne spremeniti, saj se je močno zapletlo že na prvem naroku, ko je eden od glavnih obtoženih Rafet Uka po desetih mesecih zanj psihično sila zahtevnih dni v priporu želel priznati krivdo. Sporazum med tožilstvom (zastopa ga tožilka Marjeta Peraj Vlaj) in obrambo (Ukov zagovornik je Milan Krstić) je sodnica Alja Kratovac zavrnila, kar pomeni, da se je iz primera avtomatično morala izločiti. Mimogrede, spis v tej zadevi je tako obsežen, da so ga v sodno dvorano v šestih velikih škatlah morali pripeljati z dvema transportnima vozičkoma.
Uka naj bi v več primerih drogo preprodajal na ulici (šlo je za manjše količine), enkrat tudi pred zapori na Dobu za potrebe zapornikov. Tožilstvo se ni natančno opredelilo, za katero drogo je šlo, v obtožnici so zapisali, da je šlo »najverjetneje za kokain«. Že ta zapis, ki je končal tudi v sporazumu o priznanju krivde, je močno zmotil sodnico Kratovčevo. Uka je na sodišče prišel vidno prizadet, tudi odvetnik Krstić je dejal, da pripor izjemno slabo prenaša, da je bil večkrat hospitaliziran, da ima hude duševne težave. Tudi zato si je Uka silno želel priznanja in s tem milejše kazni.
Krstić se je s tožilko dogovoril za leto in deset mesecev zaporne kazni ter še tri tisočake stranske denarne kazni. Že ko je sodnica Alja Kratovec tožilko pozvala, naj obrazloži, kako je prišlo do sporazuma, se je zdelo, da nekaj ne bo šlo po pričakovanjih. »Odvetnik je to predlagal, mi smo se strinjali, bil je o vsem poučen in s sankcijo se je strinjal,« je bila kratka tožilka Peraj-Vlajeva. »Obtoženi svoj del krivde priznava in je pripravljen v nadaljevanju postopka tudi pričati. Seveda pa njegovo priznanje ne prejudicira krivde soobtoženih v tej in v sorodni zadevi,« je pripomnil odvetnik Krstić. In Uka? »To, ja. Kar je odvetnik rekel.«
Kaj je prodajal – heroin ali kokain?
Sodnica je takoj postregla s presenečenjem: »Sporazuma ne sprejemam. Uka je priznal, da je prodajal heroin in kokain. Heroina v obtožnici ni. Priznanje ni podprto z dokazi, izraz 'najverjetneje' ne sodi ne v obtožnico ne v priznanje. Tožilka, vi bi morali Uki povedati, da je prodajal kokain, ne pa da ga je najverjetneje prodajal. Nisem jaz kriva, da niste sčistili obtožnice,« je močno klofuto obrambi in tožilstvu prisolila sodnica. A še najhujšo prav Rafetu Uki. Redko je na sodišču videti tako razočaranje ob tem, ko sodnica za nekoga reče, da (še) ni kriv…
»Moja edina skrb je, da pride Uka iz zapora živ in zdrav. Zdaj za to ne morem jamčiti. Uki ne morem pogledati v oči,« je med drugim dejal odvetnik Krstić, preden ga je sodnica ustavila, češ da ugovora na njeno odločitev ni in da bo vse to zdaj lahko povedal drugi sodnici oziroma sodniku. Povsem jasno je, da se bo postopek zdaj močno zavlekel in utegne trajati dalj časa, kot bi ga Uka v zaporu preživel, če bi sodnica sporazum o krivdi sprejela. Obramba je predlagala odpravo pripora in nadomestitev s hišnim priporom, o čemer pa mora odločiti zunajobravnavni senat. Tožilka je pripomnila le, da se z odločitvijo sodnice pač ne more strinjati in da je samo pri njej šlo skozi najmanj 50 podobnih sporazumov o priznanju krivde. Navsezadnje je težko reči, da je obtožnica slaba, če pa je prestala sito celo na sodišču in je že pravnomočna. A sodnica je še enkrat ponovila: »Ni pritožbe na mojo odločitev!«
