Da bi ponazoril, kako nevarno je lahko obravnavanje bolnikov, če za to niso zagotovljeni vsaj minimalni standardi varne obravnave bolnikov, bom navedel nekaj svojih izkušenj, mnenje o tem pa naj si ustvari vsak sam.

Kot zdravnik sem najprej delal na Golniku, kamor smo sprejemali tudi najtežje pljučne bolnike in tudi druge z raznimi internističnimi boleznimi. Lahko rečem, da smo bili zdravniki izpostavljeni zelo nevarnim situacijam, saj nismo imeli tako osnovnih pogojev za varno delo, kot je stalna možnost rentgenskega slikanja ter osnovnih laboratorijskih preiskav. Morali smo se znajti, kot smo vedeli in znali, in opravljati nekatere preiskave kar sami (na primer analizo arterijske krvi). Mnogokrat pa smo se morali zanašati samo na znanje, izkušnje in intuicijo.

Največ svoje delovne dobe pa sem preživel tako rekoč v »prvi bojni liniji« na Kliničnem oddelku za intenzivno interno medicino in Internistični prvi pomoči (IPP) UKC Ljubljana (UKCL) ter doživel stvari, ki se v urejenem zdravstvenem sistemu preprosto ne bi smele dogajati.

Ne čudi me, da je na ljubljanski urgenci takšna gneča, saj pogosto prihajajo bolniki z znano diagnozo in jasnim problemom in ko je takoj jasno, da bi morali biti direktno poslani in praviloma sprejeti na ustrezni klinični oddelek. Zelo dobro in pravzaprav idealno je klinična pot urejena za bolnike s srčnim infarktom, ki so direktno mimo urgence napoteni v laboratorij za invazivno srčno diagnostiko in nato na ustrezen klinični oddelek, le redko pa pride kak bolnik tudi na IPP, in še to le v primerih, ko diagnoza ni takoj jasna.

Nemalokrat sem sprejel bolnike, ki so bili na neki preiskavi v kakšni drugi ustanovi, kjer opravljajo pretežno samo diagnostiko. Vsak zdravnik, ki dela take posege, mora vedeti in tudi ve, da so na primer odvzemi tkiv (bioptični posegi) tvegani in bi torej morala biti zagotovljena in dogovorjena klinična pot za primer zapleta, ki ga sami zaradi raznih okoliščin ne morejo rešiti. Če že sam nisi sposoben rešiti nekega zapleta, so za to drugi, vendar se je z njimi treba to dogovoriti vnaprej in ne pošiljati bolnike na urgenco, kjer pogosto ni nikakršnih možnosti za ustrezno ukrepanje (na primer urgentna preiskava prebavil ali CT).

Lahko bi naštel veliko resničnih zgodb, ki pa jih zaradi občutljivosti in poklicne molčečnosti ne morem in ne smem. Upam pa si reči, da so to pravi izzivi za ministrstvo za zdravje in ne obrobni problemi, kot je denimo to, koliko časa bolnik čaka v čakalnici na pregled, označitev stopnje nujnosti, kar se tako ali tako zlorablja, in podobno. Trdim in vem, da zdravstvena ustanova, ki nima zagotovljene celostne obravnave kritično bolnih, nekaterih bolnikov preprosto ne bi smela sprejemati ali delati posegov, ki so povezani s pričakovanim tveganjem. Tudi meni so se že zgodili hudi zapleti, ki pa jih je v ustanovi, kot je UKCL, kjer je več zdravnikov raznih specialnosti, lažje reševati, kot če si sam. Kot premalo izkušen in pogosto prepotenten zdravnik sem bil tudi sam, dokler me ni kak zaplet spravil na realna tla, da nisem vseved in vsemogočen. Zato mora to spoznanje dozoreti pri vsakem posebej, da se zave svoje moči in nemoči. Znan je rek: »Boj se zdravnika, ki misli, da vse zna!«

S strokovnega vidika, pustimo ob strani ekonomski in ne vem kakšen še interes, nerazumljivo mi je, da zdravniki nasprotujejo povezovanju manjših zdravstvenih zavodov z večjimi in ustrezni delitvi dela med njimi. Pogosto imam občutek, da gre za partikularne, včasih tudi sebične interese nekaterih zaposlenih in lokalne skupnosti. Ali ni boljši občutek, da imaš vedno nekoga za seboj, ki bo lahko, znal in hotel rešiti problem, ki mu sam nisi kos, nimaš ustreznih diagnostičnih možnosti, znanja, izkušenj itd? Timsko delo strokovnjakov več specialnosti vsaj zagotavlja večjo možnost pravočasne in pravilne diagnostike ter zdravljenja in je konec koncev tudi manj stresno.

Nevarna so torej razmerja negotovosti in pogosto tudi objektivne okoliščine pri zdravniškem delu, na katere posameznik ne more kaj dosti vplivati, je pa tu vloga menedžmenta, da zagotovi take pogoje dela, da bo to varno za bolnike in zdravnike. Zato je varčevanje za vsako ceno pri nekaterih stvareh nedopustno. Pri današnjih možnostih medicine so nekateri diagnostični postopki in terapevtski posegi preprosto nujni. Razumljivo pa je, da to ni mogoče povsod tako zaradi kadrovske podhranjenosti kot tudi finančnih možnosti nekaterih zdravstvenih zavodov. In zato je povezovanje zdravstvenih zavodov nujno tako na regionalni kot državni ravni.

Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.