»Moj cilj je odpiranje in transparentnost delovanja državnega tožilstva,« je že ob kandidaturi pa tudi ob imenovanju dejal generalni državni tožilec Drago Šketa, ki je na čelu vrhovnega državnega tožilstva nasledil Zvonka Fišerja. Toda v teh njegovih besedah ne gre iskati razlogov za tožilsko posredovanje ovadb zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića javnosti: »Da razkritje podatkov iz kazenske ovadbe ne bi škodilo interesom kazenskega postopka, je presoja državne tožilke, do katere se generalni državni tožilec ne more opredeliti, saj ni seznanjen s kazenskimi zadevami. Po zakonu so državni tožilci pri podajanju takšne ocene samostojni in avtonomni in v njihovo presojo generalni državni tožilec ne posega,« so nam pojasnili na vrhovnem državnem tožilstvu.
Občasno zavrnejo tudi zahtevo po obtožnici
Prav domnevno škodovanje »interesom kazenskega postopka« je ena izmed najpogostejših izjem, na katere se tožilstvo sklicuje, kadar zavrne prošnjo novinarjev za tožilske dokumente. V praksi tožilstvo zato občasno zavrne celo posredovanje pravnomočne obtožnice (Dnevniku nazadnje recimo v primeru dvojnega umora na Krasu), ki jo tožilstvo na začetku sojenja tako ali tako javno predstavi, z njo pa so že pred tem seznanjeni tudi obtoženec, ki se je znašel v kazenskem postopku, obramba in sodišče.
Pri ovadbah je bistveno drugače. Ovadbe so del (tajnega) predkazenskega postopka, osumljenec, ki še nima statusa obtoženca, ovadbe sam niti ne prejme, saj jo policija le posreduje tožilstvu. Tožilstvo se nato odloči, ali bo ovadbo zavrglo, zahtevalo njeno dopolnitev ali pa sprožilo kazenski postopek. Policija v pomembnejših primerih ob podaji ovadb sama predstavi ključne poudarke iz ovadbe, pri čemer pa ne razkrije imen fizičnih in pravnih oseb. Prav tako ne predstavi vseh podrobnosti iz ovadbe. Imen ne razkrije zaradi varovanja osebnih podatkov (po enakih pravilih za javne osebe in navadne smrtnike), podrobnosti iz ovadbe pa zase zadrži prav zaradi varovanja interesa nadaljnjih postopkov. Zato se takrat novinarji lahko zanesejo le na svoje vire in dodatne neuradne informacije, da sestavijo verodostojno poročilo s čim več za javnost pomembnimi informacijami.
V primeru Zorana Jankovića je specializirana državna tožilka Blanka Žgajnar presodila, da objava ovadb ne bo škodila interesom kazenskega postopka. To pa je po naših podatkih storila še pred tem, ko je v zadevi »farmacevtka« sodišče na prvi stopnji zavrnilo zahtevo za sodno preiskavo. Kot pojasnjujejo na vrhovnem tožilstvu, mora tožilec, ki se znajde pred tovrstno zahtevo, glede na prakso informacijske pooblaščenke opraviti tako imenovani škodni test: »Organ mora namreč izkazati na konkretni ravni, ne le na hipotetični, da bi kazenskemu postopku nastala škoda. Še več, nevarnost nastanka škode mora biti taka, da se posamezno dejanje ne bi moglo izvesti ali bi bilo povezano z drugimi oteževalnimi okoliščinami. Tudi zaradi takšne prakse ima tožilstvo težave pri dokazovanju, da bi razkritje podatkov škodilo postopku, in je zato dolžno posredovati zahtevane dokumente.«
Osamljen primer
Glede na naše siceršnje izkušnje in (očitno zmotno) vedenje, da do kazenskih ovadb v aktualnih zadevah po uradni poti nikakor ni mogoče priti, smo vrhovno tožilstvo zaprosili še za podatek, koliko kazenskih ovadb so po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja že posredovali javnosti. Odgovora včeraj nismo prejeli, neuradno pa smo izvedeli, da naj bi bile ovadbe zoper Jankovića dejansko prvi takšen primer.
Z enakim vprašanjem smo se obrnili tudi na policijo, ki je pravzaprav tista, ki piše in podpisuje kazenske ovadbe. »Sicer posebej ne vodimo podatkov po tem kriteriju, a glede na razpoložljive informacije do zdaj v postopkih pridobivanja dokumentov po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja nismo posredovali kazenskih ovadb,« nam je pojasnil Drago Menegalija iz Generalne policijske uprave.
Za komentar svojevrstne izjeme smo včeraj zaprosili tudi vodstvo specializiranega državnega tožilstva, vendar njihovega odgovora do zaključka redakcije nismo prejeli.
Zahteve zasule tožilstvo
Stališče informacijske pooblaščenke je, da so tudi kazenske ovadbe načeloma informacije javnega značaja, vendar pa zakon s tega področja določa izjeme, ko organu dokumentov oziroma informacij ni treba posredovati. To so med drugim osebni podatki, tajni podatki, poslovne skrivnosti in tudi informacije, ki se nanašajo na kazenski pregon in bi njihovo razkritje škodovalo pregonu.
Ker je presoja o zadnjem na tožilstvu zaradi avtonomnosti poklica zaupana vsakemu tožilcu posebej, bo v prihodnje zanimivo spremljati posamezne odločitve tožilcev in tudi stališča informacijske pooblaščenke, ki se ji lahko prosilci ob morebitni zavrnitvi pritožijo. V tem trenutku namreč še ni mogoče vedeti, ali gre za novo prakso ali zgolj za novo izjemo, čeprav se precej bolj nakazuje zadnje.
Kot smo izvedeli, so tožilstva po Jankovićevem primeru že prejela številne zahteve za posredovanje ovadb (tudi nekaj naših), pri čemer pa je treba poudariti, da novinarji in medijske hiše nikakor niso edini upravičenci do informacij javnega značaja. Prosilec je po zakonu namreč lahko vsaka fizična ali pravna oseba.
Komentara 18
