Ali lahko volitvam v sistemu predstavniške demokracije dodamo pridih (popolne) poštenosti ? Problem ni od včeraj, saj ga je že pred skoraj 300 leti (1726) Jonathan Swift opisal v svojem romanu Gulliverjeva potovanja. Avtor svojega pisanja ni namenil otrokom, kot verjetno meni večina, temveč v njem neprizanesljivo kritizira (politično) ureditev v takratni in tudi današnji družbi. Po Swiftovem mnenju je strankarstvo v predstavniški demokraciji sinonim za nenačelno zdraharstvo, za uveljavljanje osebnih ambicij in za ravnanje, ki se ne meni za splošne interese.

Sistem predstavniške demokracije se glede neposrednega vpliva volilcev na delovanje družbe v treh stoletjih ni bistveno spremenil. Lahko bi celo rekli, da se politiki še vedno vztrajno oklepajo preizkušenega obrazca, po katerem volilcem v tem sistemu, kot pravilno ugotavlja Ida Čuden, pripada zgolj vloga statistov. Vstajniške izkušnje izpred treh let so dokaz, da je res tako. Upravičena kritika predstavniške demokracije s strani vstajnikov ni prinesla nobenih sprememb. Pričakovano, saj so vse politične stranke, ki so sestavljale takratni parlament, zahtevam vstajnikov pripisale enak pomen kot lanskemu snegu.

Političnih strank ne moti niti okoliščina, da način delovanja zakonodajne oblasti oziroma parlamenta pogosto krši ustavo. Delovanje zunaj parlamentarne oblasti (strankarski oligopol) je popolno zanikanje ustavnega načela (82. člen), po katerem je poslanec predstavnik vsega ljudstva in ni vezan na nikakršno navodilo. Vodstva političnih strank se bolj ali manj požvižgajo na to ustavno načelo.

Predstavniška demokracija deluje na način, da dejanskih odločitev ne sprejema parlament, temveč vodstva političnih strank (t. i. zunajparlamentarna oblast), ki so se prebile v parlament. Rezultat parlamentarnih volitev je uporabljen (le) kot kriterij porazdelitve družbene moči. Bistvena sestavina večstrankarskega sistema je svojevrstna manipulacija volilcev. Z glasovanjem na volitvah volilci res določijo pozicijo in moč posameznih strank, nimajo pa potem nobenega vpliva več na odločanje vse do naslednjih volitev. Parlamentarna oblast predstavlja zgolj iluzijo upravljanja družbe, medtem ko se dejansko odločanje o delu in življenju državljanov odvija v območju zunaj parlamentarne oblasti. Na ta temeljna protislovja je večkrat opozarjal dr. France Bučar. Slovenski politiki so njegova kritična razmišljanja vedno dosledno prezrli. Do kdaj torej?

Odgovor na vprašanje, ki ga zastavlja Ida Čuden, ni ravno spodbuden. Z odločanjem političnih strank mimo in v imenu volilcev se bomo soočali vse dotlej, dokler predstavniškega tipa demokracije (volitev in referenduma) ne bomo enkrat za vselej odvrgli na smetišče zgodovine. Povsem smo prezrli, da v času, ko se začenja že četrta industrijska revolucija, družbo še vedno upravljamo po sistemu, ki je bil v uporabi že v času prve industrijske revolucije. Za 21. stoletje sta instituta volitev in referendum, kot pravi belgijski zgodovinar David Van Reybruck, preveč primitivno in zastarelo orodje. V ospredje mora stopiti novost (neposredne demokracije), tj. postopek preudarnega presojanja po kriteriju dolgoročne blaginje večine ljudi. Ne prevlada, ne kompromis, temveč integracija potreb in interesov ljudi. Ne volitve predstavnikov s trajnim mandatom, temveč nasprotno vsakokratni slučajni izbor (žrebanje) skupine državljanov, ki bodo v procesu oblikovanja posameznih odločitev preudarno presojali. To je neposredna (čista) demokracija prihodnosti.

Nehajmo se skratka sprenevedati: kot s prvo Stephensonovo parno lokomotivo z začetka 18. stoletja ne bomo nikoli prispeli na Luno, tudi s parlamentarno demokracijo oziroma modelom upravljanja države iz 18. stoletja ne bomo nikoli vzpostavili neposredne demokracije in vladavine ljudstva.

Janez Krnc, Litija