Vsi dokumenti in informacije, ki jih imajo oziroma jih ustvarijo organi javnega sektorja, so vedno javni, pa pravi informacijska pooblaščenka. Razen, kadar niso. Zato je v šestem členu zakona o dostopu do informacij javnega značaja zapisanih več kot dvajset izjem. Tudi ta, da se dostop do informacije zavrne, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.
Vsi podatki v ovadbi so pridobljeni ali pa se nanašajo na kazenski pregon. Ali pa mu tudi škodujejo? O tem je odločila tožilka Blanka Žgajnar, ki župana Ljubljane Zorana Jankovića preganja v več zadevah. Tudi v najbolj »žgečkljivi« zadevi »farmacevtka«. Prav v tem primeru jo je tožilka dobila po prstih, ko je okrožna sodnica odločila, da morajo prisluhe Jankoviću izločiti, češ da je tožilka predolgo mencala z zahtevo o preiskavi. Ali je imela sodnica prav, zdaj odloča višje sodišče. Pravosodni minister Goran Klemenčič, ki ima dolgo zgodovino odnosov z Zoranom Jankovićem, je tožilko »pokril«. Vmes je portal Pod črto objavil podrobnosti tudi te konkretne ovadbe. A da bo jasno – Žgajnarjeva je objavo ovadb dovolila (češ da to ne bo vplivalo na kazenski postopek) še pred odločitvijo okrožne sodnice o izločitvi dokazov. Kaj če bi jo portal Pod črto tudi objavil še pred njeno odločitvijo o izločitvi dokazov? Res to ne bi škodilo nadaljevanju kazenskega postopka?
Mediji zakon o dostopu do informacij javnega značaja izkoriščamo za pridobivanje vseh mogočih informacij, ki bi jih (ali pa tudi ne) sicer lahko dobili »pod mizo«, a je zelo fino, če jih dobimo po uradni poti. Črno na belem. Tako je tudi na področju črne kronike. Ker presoja o ugoditvi našim prošnjam zahteva precej časa, seveda hodimo na sojenja, poslušamo javno izrečene sodbe in po neuradnih kanalih iščemo podatke, ki so sicer zapisani v obtožnicah in ovadbah. Zaprosimo tudi za kakšno obtožnico in načeloma nam ugodijo. Ali pa tudi ne, če se tožilstvo odloči, da bi tudi razkritje podatkov v obtožnici škodilo procesu. Zdaj bi moral zapisati, da nam še nikoli niso ugodili pri prošnji po ovadbi. Ne morem. Ker za ovadbe, kot tudi naši kolegi, sploh ne zaprošamo. Ker nam je jasno, da je ovadba šele del predkazenskega postopka in so podatki v njej tako občutljivi, da bi zagotovo (škodno) vplivali na kazenski postopek.
Ali zdaj ni več tako? Bomo zdaj mediji (pa tudi, glede na zakon, kdor koli bo že pač hotel – tudi politične stranke navsezadnje) dobili vse mogoče ovadbe, pa četudi se bo pozneje izkazalo, da so sumi, zapisani v ovadbi, na tako trhlih temeljih, da niti do obtožnice ne bo prišlo? Kdo ve. Če smo vsi enaki pred zakonom – tako prosilci za ovadbe kot ovadeni – bi že moralo biti tako. Samo da ne vemo, ali je tako tudi prav.
In za konec. Naj komentar nikakor ne izpade kot pravna ali, bog ne daj, moralna obramba Zorana Jankovića. Za to ima zaposleno celo vojsko. Če bi bila Slovenija normalna evropska država in Ljubljana normalno evropsko glavno mesto, Zoran Janković že lep čas ne bi bil več župan. Po objavi podrobnosti o zahtevanih spolnih uslugah v zameno za službo farmacevtke bi moral biti politično mrtev. A če bi bila Slovenija normalna evropska država, zagnana tožilka ne bi smela imeti te moči, da poskrbi za javno objavo tako občutljivega dokumenta, kot je, če ne vse druge, vsaj ovadba v primeru farmacevtke.
