Kako daleč je Korejski polotok? Kako blizu lahko postane? Čez noč? Se lahko jutri zbudimo v jedrski kataklizmi? Lahko s tvitom sprožiš vojno? Ali sta Trumpova grožnja z »ognjem in gnevom« ter Unovo »pazljivo načrtovanje napada na Gvam« zunanji manifestaciji resnične jedrske strategije 21. stoletja? Ali gre zgolj za nesrečno interakcijo dveh lunatikov? Kje so časi, ko so si države vzele čas, da so druga drugi vojno napovedale galantno, z diplomatsko noto, ki so jo veleposlaniki predali ad personam suverenu? Pri oceni stanja na Korejskem polotoku in širše na Daljnem vzhodu, Pacifiku in v Aziji standardni instrumentarij ocenjevanja geopolitične situacije ter njenega razvoja enostavno odpove. Največji geostrategi, politični analitiki in šlogarice iz kart so v istem položaju. Ne vedo. Njihove napovedi niso vredne piškavega oreha. Če si vojne ne želimo, če si je niti predstavljati ne moremo, to še ne pomeni, da je tudi ne bo. Na to nas v Mesečnikih vedno znova in znova opominja Christopher Clark. Naša generacija je preživela svojo mladost v času, ko je bila grožnja jedrske vojne realna, racionalna in zato tudi malo verjetna. Očitno prihaja čas, ko je jedrska vojna spet realna, vendar pa ne več racionalna, in zato, žal, dragi moji, bolj verjetna.

Vojno zvezd je na zahodu zamenjal raketni ščit

Četrt stoletja od konca hladne vojne je zadosten čas, da v dobršnem delu človeštva bledi spomin na obdobje realne

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.

nagradna igra