V slovenskem dresu bo na prihajajočem evropskem prvenstvu tudi s pomočjo Luke Dončića, ki mu napoveduje bleščečo kariero v ligi NBA, poskušal priti do tako želenega odličja. Vsekakor pa občutkov, ki jih je doživljal med nošenjem dresa z državnim grbom, ne bo pozabil nikoli. Poleg košarke je Dragić v zadnjih letih polno zaposlen tudi doma, kjer mu proste trenutke, ki jih med sezono ni veliko, krajša družina, zlasti sin Mateo in hči Viktoria.

Rojstvo otroka večini ljudi povsem spremeni življenje. Je bilo tako tudi pri vas?

V mojem življenju se je pred otroki resnično vse vrtelo samo okoli košarke. O njej nisem razmišljal le takrat, ko sem spal. Ko pa se je rodil prvorojenec Mateo in nato še hči Viktoria, se je moje razmišljanje spremenilo. Košarka zdaj ni več v ospredju. S tem se je zmanjšal tudi pritisk, saj se ob prihodu domov sprostim, igram z otrokoma in tako odmislim vse. To mi je v zadnjih letih precej pomagalo.

Sin Mateo bo kmalu dopolnil štiri leta. Že dojema, kaj je njegov oče po poklicu?

Počasi. Ravno o tem sem razmišljal zadnje dni, odkar sem se priključil reprezentanci. Pred tem smo bili namreč z družino kar nekaj časa skupaj. Ko zdaj pokličem domov, me sin naprej vpraša, kje sem, ali treniram ali igram tekmo. Torej že ve, da njegov oče igra košarko in da je to moja služba.

Je od vas podedoval kaj košarkarskega talenta?

Povsem vseeno mi je, ali bo športnik, podjetnik, bankir… Karkoli. Najbolj pomembno je, da bo v tem užival in da se bo trudil. Je pa res, da je v zadnjem času močno zagret za nogomet. Bomo videli. Če se bo na koncu odločil za košarko, mu bom pri tem pomagal, enako kot mu bom pomagal, če se bo odločil za kaj drugega.

Otroci slavnih in premožnih ljudi znajo imeti zaradi udobja v času odraščanja nato precej težav v življenju. Se z ženo kaj pogovarjata o načinu vzgoje, da do tega ne bi prišlo?

Veliko se pogovarjava o tem. Jasno je, da jima ne bova smela dati vsega na pladnju. Imela bosta najino pomoč v vseh pogledih, a zagotovo jima bova vcepila delovne navade. Svoje želje bosta morala uresničiti z delom in trudom, ne pa da bosta imela vse omogočeno že vnaprej. S pravimi vrednotami bosta namreč veliko lažje preživela vse, kar prinaša življenje, in z ženo si bova prizadevala, da jima privzgojiva te vrednote.

Kar zadeva ekonomski položaj, ste imeli sami precej drugačno otroštvo, kot ga bosta imela vaša otroka. Je bilo za vas kdaj posebno težko?

Niti ne. Bilo je obdobje, ko je mama izgubila službo in je delal samo oče. Takrat sem imel 15, 16 let. Doma se je čutil pritisk, saj je bilo treba plačevati položnice, zato je kdaj pa kdaj zmanjkalo denarja za kaj drugega. Mama je bila večino časa slabe volje, kar sva kljub mladosti dojela tudi z bratom in poskušala pomagati, kjer se je le dalo. Na koncu je dobila službo in vse skupaj se je dobro izteklo. Drugače pa mi v otroštvu ni nič manjkalo. Res je, da smo se kot štiričlanska družina nekoliko drenjali v garsonjeri v Kosezah, a smo se imeli lepo. Tudi prijatelji so mi kdaj priskočili na pomoč in mi posodili denar, ko smo šli denimo v kino. Še dandanes sem za te stvari hvaležen, saj ko gledam nazaj, vidim, da življenje ni vedno rožnato. Vsak se bori po svojih najboljših močeh in ima svoje probleme, ki jih mora prebroditi. Ni pa lepšega občutka od tistega, ko jih enkrat prebrodiš.

V težkih časih vam je bila v uteho tudi košarka, ki ste jo takrat še dojemali kot igro. Se spomnite trenutka, ko ste se zavedeli, da gre vseeno za nekoliko bolj resno zadevo in da lahko od tega tudi živite?

Že ko sem podpisal prvo pogodbo s Slovanom, sem začel spoznavati, da bi lahko košarka dejansko postala moj poklic. Potrditev sem dobil, ko sem podpisal pogodbo z nekdanjo Tau Ceramico v Španiji. Takrat sem se dokončno zavedel, da to ni več igra, hobi, temveč da gre zares. Dejal sem si, da moram biti pravi profesionalec in zgled preostalim na vseh področjih, če se hočem obdržati na tej ravni ali še napredovati. A vseeno moram poudariti, da košarka zdaj zame ni le služba. Še vedno jo dojemam kot igro, le da ob tem razumem, da gre tudi za posel, da od tega živim, zato poskušam svoje znanje čim bolje tržiti.

Pa še kdaj začutite tisto pravo ljubezen do košarke, ki ste jo čutili kot otrok?

Vsako leto je težje. Najhuje je, ko je obdobje treningov oziroma priprav na novo sezono ali reprezentančno akcijo. Vse pa se spremeni, ko pridejo na vrsto tekme. Na te košarkarji komaj čakamo. Takrat vsi treningi, trud, boleči

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.

nagradna igra