Slovenski indijanci oziroma svetlobni bojevniki, kot se imenujejo na blogu »Indijanske novičke«, ki je nekakšen most med indijanskim in našim svetom, so te dni v polnem prečiščevalnem zagonu. Ne le da gre za dneve okrog polne lune, običajno namenjene čiščenju telesa in duha, te dni sta z njimi resnična Indijanca, mojstra amazonskega šamanizma iz plemena Huni Kuin, zdravilca in duhovna voditelja Txana Ikakura Huni Kuin in Isarewe Huni Kuin. Izvajajo tako imenovani obredni krog rapé – uživajo močna zelišča, ki zdravijo tako telo kot duha, in pojejo svete pesmi. Za začetek so se srečali v Ljubljani, zdaj pa se družijo nekje v slovenskih gozdovih, kjer izvajajo šamanske obrede.
Zagotovilo organizatork, menda vseh po vrsti antropologinj, ki naj bi se v indijansko kulturo poglabljale tudi »akademsko«, da lahko opravimo reportažo, se je izkazalo za »šum v komunikaciji«. Medije so sicer obvestile o dogodku, ki naj bi obsegal tudi »koncert« in prosile za pomoč pri oglaševanju, ko pa smo hoteli preveriti, za kakšno antropološko srečanje gre, naju s fotoreporterjem dlje kot do vrat Parinama centra v Ljubljani niso spustile. Lahko bi sicer vstopila iz osebnih vzgibov, ko bi plačala vsak po 30 evrov, nikakor pa ne službenih.
Že obredno oblečena organizatorka, bosa in z velikim peresom v rokah, naju je premerila od nog do glave, nato pa vzhičeno pojasnila, da (vizualno?) ne ustrezava napovedanemu obredju. Ker se bo med drugim uživalo rapé, halucinogeni njuhanec, ki te poveže z energijo youshibu, kar pomeni energijo stvarstva – prečiščevalni stranski učinki zaužitja so bljuvanje in bruhanje – bi se morala prej nekaj ur postiti, se prečistiti morebitnega alkohola, kave in se na obredje pripraviti s posebno molitvijo. »Poglejte se vendar, kakšen pa ste!« je ogorčeno krilila organizatorka nad mojim skrajno dobrodušnim kolegom fotoreporterjem (je šlo morda za to, da se tega dne ni obril?). Ker nekaj ur res ni jedel, še več pa očitno ne bi vzdržal, je zgolj izdavil: »Lačen sem!« Mene, bolj suhljato, bi morda še spustila naprej, ampak bi morala privoliti v številne pogoje; od tega, da že v začetku plačam vstop, do tega, da bi mi ona čez nekaj dni narekovala, kako naj napišem članek.
Že mogoče, da so nameni starodavnega amazonskega plemena Kaxinawa – Huni Kuin plemeniti, ne da pa se otresti občutka, da nameni slovenskih indijancev niso: 30 evrov samo za vstop skozi vrata Parinama centra, 60 evrov vsako dodatno individualno zdravilsko svetovanje, za doplačilo 70 evrov je možno prejeti še »medicino Cambo«, medtem ko obredi na tako imenovanem retreat taboru z Nixi pae te dni nekje v slovenskih gozdovih stanejo za en noč 170 evrov, dve 300 evrov, tri pa kar 450 evrov. Približno toliko kot v kakšnem hotelu v Portorožu. Ponudba vključuje indijansko petje, molitve, poslikave telesa in uživanje halucinogenih rastlin. Dodatno je mogoče kupiti še amazonske zdravilne rastline, misanga zapestnice, indijanske torbe, nakit…
Očitno gre za šamanski posel po slovensko, kajti prispevke je bilo treba nakazati na Uvid, d. o. o., novinarji pa smo bili zaželeni le v komercialnem smislu. Zato zdaj po tej poti amazonskim Indijancem, do katerih nas niso spustili, vseeno kličemo: »Haux! Haux!«