V okviru Poletja odprtih vrat smo si ogledali film Neža hoče živeti, posnet po resnični zgodbi o najstnici, ki se zaradi notranjih stisk začne zatekati v samopoškodovalno vedenje in motnjo hranjenja. Ogledu filma sta sledila pogovor z avtorico in razprava o duševnih stiskah mladostnikov v Sloveniji. Izpostavljeni so bili stereotipi, ki vodijo v obsojanje in izključevanje, ter najpogostejše napake, ki jih naredimo, ko pristopimo k mladostniku v duševni stiski.
Nežina zgodba
Neža na prehodu iz otroštva v odraslost doživlja stisko, zaradi katere se začne samopoškodovati. Ker fizično bolečino lažje prenaša kot psihično, to kmalu postane mehanizem spopadanja s težavami v življenju. Epizode rezanja se začnejo ponavljati večkrat na dan, zato jo hospitalizirajo v psihiatrični bolnišnici. Tukaj se počuti varno kot v oazi miru pred mislimi, ki bi jo napeljale na rezanje. Po končani terapiji bolnišnico zapusti in se vključi v projektno učenje za mlade. Svoje znanje izpopolnjuje skupaj s številnimi mladimi in prvič začne verjeti, da se lahko vrne v zunanji svet. Poleg tega začne plesati, saj ji to daje motivacijo za okrevanje. Sprva je težko, saj je brez kondicije in se počuti kot »zavaljena krava«, njena koordinacija pa je zelo slaba.
Pogoj za uspešnost na plesnem področju je vitkost, zato se odloči shujšati. Po nekaj mesecih se v Neži pojavi hud strah pred hrano, zaradi česar ne poje skoraj ničesar več. Odide po pomoč, a po štirih terapijah jo preneha obiskovati. Tehta le še 35 kilogramov, njena telesna temperatura pa je 34 stopinj. Zaradi podhranjenosti pristane v bolnišnici z diagnozo anoreksije nervoze. Nosi velik zelen pulover, ki skriva podhranjeno telo in v katerega zavija hrano, ki bi jo morala pojesti. Izkoristi vsako minuto, da teka gor in dol po stopnicah. Ker ne napreduje, ji postavijo pogoj, da mora jesti pod nadzorom, česar ne more sprejeti, in zato zapusti bolnišnico.
Zunaj je sama, brez ljudi, ki bi jo prisilili jesti ali ji preprečili samopoškodovanje. Ni občutka varnosti in miru, a se zaveda, da je to pogoj, da bo živela. Ni ji žal za nič, kar je storila sebi, saj je samo ona ustvarjalka svojega življenja.
Težaven prehod iz otroštva v odraslost
Film odpira številna družbena vprašanja in opozarja na probleme mladostnikov, ki se znajdejo v duševni stiski. Mladostništvo je tipično obdobje, ko se pojavijo duševne težave, saj gre za obdobje prehoda iz otroštva v odraslost.
Neža je povedala, da je samopoškodbeno vedenje izraz stiske in klic na pomoč, zato je vzbujanje dodatnih občutkov krivde škodljivo. Mladostnik, ki se samopoškoduje, svoje brazgotine skriva, saj je okolica pogosto neinformirana in ne zna pristopiti in ponuditi pomoči ali pa se boji. Pravi, da bi si sama v tistem trenutku najbolj želela, da vanjo nihče ne sili. Na vprašanje, kako biti dobra opora mladostniku v stiski, odgovarja, da je osebo najbolje vprašati, kako se počuti in kaj potrebuje. Prepovedovanje rezanja ni smiselno, saj se mladostnik običajno umakne vase, kar stisko še stopnjuje.
Opozorila je na velik problem stigmatizacije psihiatričnih bolezni, saj v Sloveniji še vedno vlada strah pred duševno bolnimi. Njeni starši so velikokrat slišali komentar, da se hči samopoškoduje in da noče jesti zato, ker je razvajena. To je najhujša opazka, s katero lahko neinformiran človek prizadene mladostnika. Ne gre za razvajenost, saj njen namen nikoli ni bil vzbujanje pozornosti ali manipulacija z družino, zato takšni komentarji izjemno znižajo motivacijo za okrevanje in zmanjšajo uspešnost zdravljenja.
Neža je preživela in ustvarja svoje življenje kot študentka pravne fakultete. Vpisala se je na magistrski študij in začela prakso, kjer je po dolgem času spet naletela na obsojajoče opazke zaposlenih, ki v svoje vrste niso hoteli sprejeti duševnega bolnika. To je ni ustavilo, saj jo je izkušnja samopoškodovanja in anoreksije okrepila. Kljub temu so njene roke polne brazgotin, ki spominjajo na številne reze, ki si jih je zadala v stiski, iz katere ni našla izhoda.
Samopoškodbenega vedenja in motenj hranjenja je med mladimi čedalje več, številke so tako skrb vzbujajoče kot še nikoli. Po številnih srednjih šolah je veliko podobnih mladostnikov, ki doživljajo hude stiske in potrebujejo nekoga, ki bi jim znal stati ob strani. Dolžnost vseh nas je, da se ustrezno informiramo zato, da bomo znali pomagati in da bomo skupaj oblikovali boljšo družbo, ki ne obsoja, temveč povezuje in s tem celi brazgotine.
Avtorica je prostovoljka pri društvu Svetovalni svet.
