Razvoj po definiciji pojma pomeni nastajanje in ustvarjanje nove kakovosti življenja. Toda je res ta kakovost v tem, da:

– imamo vse več vse bolj posodobljenega (in, upam, nepotrebnega) orožja (pri čemer so stalne članice varnostnega sveta OZN glavne proizvajalke in prodajalke, samo ZDA eno tretjino in so tudi v zadnjih 20 letih sprožile menda 13 vojn, a nobene doma, s čimer so spravile od doma, v bedo in umiranje vsaj sto milijonov ljudi, v življenje z manj kot šestimi dolarji na dan pa 85 odstotkov človeštva itd.);

– je vse manj otrok sposobnih teči toliko hitro in daleč kot otroci pred nekaj desetletji;

– se vse več ljudi (in otrok) vozi z avti tudi na nesmiselno kratke razdalje;

– je vse več ljudi zaposlenih v nepotrebno dolgem delovnem času, dninarsko ali sploh ne, zato da ima na koncu en sam odstotek človeštva nepotrebno ogromne količine bogastva;

– se je treba hudo boriti, da bi namesto pogubnega monopoliziranega poslovanja, imenovanega neoliberalizem, in nasprotnika liberalizma (s prostim trgom, torej enakimi možnostmi za vse) uveljavili družbeno odgovornost, soodvisnost in primerno celovitost pri odločanju in ukrepanje oseb, organizacij, držav in človeštva.

Skratka, prav imajo avtorji, ki dokazujejo, da živimo v krizi izobilja, ki je še vedno pomenila propad. Kajti sedanji tako imenovani razvoj ne razvija človeških sposobnosti, ampak človeško razvajenost.

Matjaž Mulej st., Maribor