Najprej rojstvo: v Dolnjih Slávečih na Goričkem, eni najrevnejših in obenem kulturno in po naturi najbogatejših slovenskih deželic. Potem skromnost: družina je živela v razmerah, za katere je beseda revščina že preblagorečna – kot mnogi drugi otroci je tudi pozimi v snegu moral bos v šolo. Vedoželjnost: tolikšna, da je z velikansko trmo in delavnostjo, skoraj zanosom, končal šole. Nadarjenost: za materni jezik in za jezike nasploh, za literaturo, celo nekaj pesniškega talenta je bilo v njem. Potreba po pisni in govorni ustvarjalnosti: Prekmurcem je še skoraj mladoleten napisal enega prvih resnih pregledov pokrajinske literature in dognal pomembna zapažanja o njihovem narečnem jeziku. Občutljivost za vse odrinjeno in majhno: že po družini in potem v politiki – sem gre tudi njegovo kasnejše ukvarjanje z 'neuvrščenimi' in 'nerazvitimi'. Predvsem pa zmeraj, spet in spet: občutljivost za slovenstvo, posebej prekmursko.

Bilo je torej domala samoumevno in logično, da se je po končani gimnaziji vpisal na študij slovenistike v Ljubljani in si tam že kot študent pridobil status avtoritete, celo pri profesorskem doajenu Francetu Kidriču. S precejšnjo verjetnostjo bi se moglo sklepati, da ga je ta na tihem celo videl kot nadaljevalca tistega profesorskega dela, ki ga je dotlej opravljal drugi utemeljitelj ljubljanske slovenistike – 1937. nesrečno umrli Ivan Prijatelj: téma doktorske disertacije, za katero sta se dogovorila – o Franu Levcu in Ljubljanskem zvonu – je bila pač ena osrednjih, okrog katere se je vrtelo Prijateljevo delo. Doktorat je Vratuša sijajno opravil, skoraj sočasno z diplomo – oboje že v prvih tednih okupacije.

Toda slovenistični seminar na ljubljanski univerzi je bil tudi eno zgodnjih žarišč upora proti okupatorjem. Vratuša je bil živo in dejavno vključen vanj – s tem pa se je odločilno zaobrnila tudi njegova nadaljnja usoda. Iz humanista se je pod silo razmer in načelne zvestobe slovenstvu preobrazil v vojaka. Italijanske oblasti so ga zaprle in konfinirale, na koncu v taborišče na Rabu. Ko so septembra 1943 podpisale predajo, je humanist vojak Vratuša pomagal tam iz taboriščnikov ustanoviti vojaško brigado, postal je eden njenih komandantov, razorožili so stražo, napadli vojsko na Cresu, se tam oborožili, zaplenili nekaj ladjic in popeljali tisočglavo taboriščno revščino na celino, naravnost pod Snežnik, med partizane. Skoraj neverjetna, heroična epizoda.

Odtlej pa ga je pobral širni svet. Najprej je bil nekakšen oficir za zvezo med našim partizanskim vodstvom in italijansko gverilo, potem kmalu eden vodilnih političnih operativcev v Jugoslaviji, celo v vojski; še nato je študiral družboslovje in nadaljeval s politiko na najvišjih ravneh, tudi svetovni – ker je pač bil pojem vestnega, natančnega, zanesljivega, izobraženega in inteligentnega moža.

Vendar se je sčasoma spet na različne načine začel vračati v Slovenijo in Prekmurje. Za nekaj let je postal celo predsednik slovenske vlade oziroma izvršnega sveta. Naj bom za trenutek oseben: prav takrat sem bil predsednik Slavističnega društva in smo imeli nekakšen strokovni kongres – vprašal sem ga, ali nas bi bil, pač kot slavist, pripravljen nagovoriti, on pa nas je mimo vseh navad prijateljsko in s poudarjeno prijaznostjo vse povabil na slovesen sprejem, ves kongres. Odtlej ostajam na tihem prepričan, da je v njem slej ko prej gnezdila globoka nostalgija po srečni 'slavistični' mladosti in letih, ki sta jih surovo prekinila najprej vojna in za njo tudi dolgoletna svetovljanska politična kariera.

S tem tesno povezana je ostajala njegova skoraj otroška privrženost rojstnemu Prekmurju, ki mu je namenjal domala ljubečo skrb – na primer kulturni zapuščini prijatelja in podobno 'zapriseženega' Prekmurca Vaneka Šiftarja, 'njegovi' fundaciji in spominskemu parku v Petanjcih; ali pa v obliki več kot zvestega sodelovanja na vseh prekmurskih znanstvenih in političnih prireditvah.

S tem poudarkom bi se rad v zapisu ob njegovi smrti izognil naštevanju vseh posvetnih formalnosti, ki se mu jih je nabralo skozi življenje nič koliko; celo omenjanju polstoletnega članstva v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. O tem govorijo in pišejo drugi, osebno pa mislim, da bi nam moral ostati v spominu celo kot pesniška duša in ne samo kot ničkolikokratni predsednik vseh mogočih institucij. Tak človek je pač bil, plemenit in rahločuten.

Dr. Matjaž Kmecl