Po pripravljalnih zmagah proti univerzitetni reprezentanci Rusije, Madžarski in Češki se slovenska košarkarska reprezentanca v teh dneh znova poti v Zrečah. Jutri in v nedeljo jo namreč v Opatiji čakata nova preizkusa najprej proti Hrvaški, ki je na zadnjih dveh obračunih kar nekoliko presenetljivo na kolena spravila Francijo in Litvo, nato pa še proti Ukrajini, ki jo je slovenska izbrana vrsta nazadnje dvakrat porazila v lanskih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Razplet na prihajajočih tekmah kot tudi rezultat na prvenstvu stare celine bo v veliki meri odvisen od Gašperja Vidmarja, ki je na turnirju v Mariboru znova dokazal, da je nezamenljiv steber pod obročema.
Verjame v odličje
Fizična moč, nepopustljivost, trdno postavljanje blokad in izreden občutek pri igri »pick and roll«. To so glavne odlike 211 centimetrov visokega Gašperja Vidmarja, ki jih je na ogled v dresu slovenske reprezentance znova postavil na pripravljalnem turnirju v Mariboru. Tako kot že nekajkrat v preteklosti bo 29-letnik znova nepogrešljivi člen izbrane vrste, to pot še nekoliko bolj, saj v moštvu ni Alena Omića. »Kljub trem pripravljalnim zmagam še nismo v pravi formi. Letos so stvari resda nekoliko lažje, saj nekateri fantje od lani že poznamo selektorja Igorja Kokoškova, njegov način dela in akcije. A po drugi strani je z nami tokrat kar nekaj novincev. Med seboj se sicer že poznamo, a zdaj se moramo do potankosti ujeti še na parketu. Trdo delamo, da bo ta proces kar se da krajši. Ob tem moramo ujeti tudi pravo strelsko formo. V Mariboru se je videlo, da nam met še ne steče. Veliko je bilo zgrešenih 'zicerjev', prostih metov in metov za tri točke. Po tej plati pričakujem, da bo že v Opatiji precej bolje,« razmišlja Gašper Vidmar, ki je v pretekli sezoni očitno naredil precejšen napredek na področju, ki mu je v dosedanji karieri povzročal največ tegob – prostih metih. »Ne kličimo hudiča,« se je ob tem nasmehnil orjak, a dodal, »posvetil sem jim veliko pozornosti. Ostajal sem po treningih ter metal in metal. Kaže, da ne zaman.«
Ko ga na prvi pripravljalni tekmi ni bilo med igralci, ki so stopili na parket, je marsikdo že pomislil na najhuje. Vidmar namreč v svoji karieri sreče s poškodbami ni imel. Dvakrat je pod pritiskom silnih naporov klonilo levo koleno, natančneje križne vezi. Obakrat je bil odsoten po sedem mesecev, operaciji pa sta mu bržčas ukradli tudi možnost uspešnejše kariere. »Tako pač je v športu,« je z rameni skomignil otrok Janč, ki je imel na neki način tudi srečo v nesreči, saj večjih težav z levim kolenom v zadnjem obdobju nima. »V lanski sezoni zaradi tega nisem izpustil niti ene tekme. Drugače je bilo v Rogaški Slatini. Po enem tednu precej napornih treningov po obdobju mirovanja smo se preventivno odločili, da nima smisla kar koli tvegati. Povsem sem se že privadil, da pred treningi in tekmami ter po njih opravim posebne vaje, tudi kakšne terapije. Na dolgi rok se bodo posledice zagotovo poznale, a trenutno sem s stanjem kolena izredno zadovoljen.« Vidmar tako kljub napornemu ritmu na evropskem prvenstvu ne pričakuje zdravstvenih težav. Ker se tudi sam, podobno kot Goran Dragić, resno spogleduje z reprezentančnim slovesom, si letos močno želi odmevnega rezultata. »Sposobni smo se bojevati za odličja. To pot je z nami tudi Luka Dončić, ki je za svoja leta fenomen. Ima odličen občutek za podaje, fizično je izredno močan, ima dober met. Ne pozabimo tudi na Anthonyja Randolpha. V dresu Reala sta pokazala, česa sta sposobna. Zdaj se moramo le dokončno povezati na parketu in kreniti zmagam naproti.«
Murić je bil prava maskota
Da je lahko Vidmar z mislimi povsem pri reprezentanci, je poskrbel že pred začetkom priprav, ko je s turškim Banvitom podaljšal sodelovanje še za dve leti. V Turčiji, kjer so ga vzeli za svojega, je preživel že devet sezon. Če bo šlo vse po njegovih načrtih, v drugi državi v karieri ne bo več igral. Letos je imel v Banvitu posebno nalogo, saj ga je slovenski trener Sašo Filipovski določil za kapetana. »Ker smo imeli ekipo samih odličnih fantov, ni bilo težav. Res je, da sem bolj tih in govorim samo, ko je treba. A po drugi strani sem imel ob sebi Eda Murića, ki govori kot dež. Zaradi njega je bilo vse lažje. Bil je prava maskota,« se je nasmehnil Vidmar, ki se je naučil tudi nekaj malega turškega jezika. »Sporazumevam se lahko, kakšnih težkih debat pa se ne morem iti. A ker je bil v vseh klubih do zdaj prvi jezik angleščina, težav s tem ni bilo,« razkrije in za konec še doda, da je vesel, ker bo tudi v naslednji sezoni sodeloval s Filipovskim. »Ko se je razširila novica, da so ga odpustili, sem hitro poklical v klub, kjer so me pomirili, da to ni res. Po najboljši sezoni v zgodovini, ko smo osvojili turški pokal in igrali v finalu Fibine lige prvakov, bi bilo kar nekoliko čudno, če bi se odločili za to potezo.«
