Čeprav Matjaža Hanžka širši slovenski živelj pozna predvsem zaradi njegovega političnega in družbeno angažiranega delovanja, se je v slovenski javnosti najprej pojavil v šestdesetih kot pesnik in avtor vizualne poezije ter član skupine OHO. Ali kot pravi zapis o njem v hibridni knjigi Odprimo okna, zažgimo stare cunje (Cankarjeva založba, 2011): »...rojen 1949, sooblikuje slovensko družbo od prvih objav poezije sredi šestdesetih let v študentskem časopisu Tribuna, z urednikovanjem pri reviji Problemi, s podpisom in pogajanjem za naklonjenost za ustanovitev Nove revije na CK ZKS, z obiski pesniških prijateljev po vsej Jugoslaviji, z nočnimi sprehodi po vojni Prištini, z obrekovanjem lastne domovine v Združenih narodih konec osemdesetih, z umikom iz politike v samostojni Sloveniji, z raziskovanjem družbene neenakosti in razvojnih perspektiv države, z zamolčano diskriminacijo…« Prav v tej knjigi, ki je nekakšna zmes poezije, dnevniških zapisov, socioloških in družbenih okruškov in študije na koncu, se Hanžek najbolj zanesljivo predstavi slovenski javnosti, saj je njegovo delovanje razvejeno in večplastno, vendar le redko zavije stran od humanistične in družbeno angažirane artikulacije in detekcije stanja v sodobnem svetu.
Sam pravi, da je življenje zelo kompleksno, problemi do nerazumljivosti prepleteni, rešitve skrite v gosti megli neznanja, nevednosti in ignorance. Predvsem pa v nasprotovanju vsaki spremembi utečenega ritma lagodnega življenja – četudi ta lagodnost izginja, ritem pa postaja vedno bolj aritmičen. Do konca, do prepada in še čez se tolažimo, da bo bolje. Nekako bo že šlo.
Skeptik, anarhist in iskalec resnice
Po svojem delovanju in zapisanih mislih lahko imamo Hanžka za skeptika, anarhista, vendar tudi človekoljuba in iskalca resnice. Njegova vpetost v družbo se je začela z najbolj možno ironijo in cinizmom, nemara zanikovanjem vsega, kar ponuja tradicija slovenske književnosti. Vse te dimenzije, ki jih je v slovenski prostor prinesel od Hanžka osem let starejši Tomaž Šalamun (1941–2014) in je bil Hanžku zagotovo vzor, kakor tudi vsej generaciji, ki se je na Slovenskem udinjala avantgardi, vizualni poeziji, reizmu, ludizmu in kar je še teh izmov, nemara pa ne bi bilo odveč zapisati, da je Hanžkov oče Taras Kermauner, vodilen in najbolj kontroverzen in plodovit in še kaj kritik in mislec slovenske literature po drugi svetovni vojni. In prav on je bil avtor neštetih zapisov o slovenski avantgardi, reizmu, ludizmu itd.
V svoji pesniški zbirki Iščemo pesmi, kje so?, kjer večino knjige zavzema poezija, zapisana v prostem verzu, z nekaj vizualne na koncu zbirke, Hanžek ponuja utrip tistega časa in ustvarjalnosti svojih generacijskih kolegov – največ kratov me je ta zbirka spomnila na Aleša Kermaunerja in njegovo zbirko Luknja v novcu – vendar sem po branju leta 2017 prepričan, da vsebuje tudi pesmi, ki niso generacijsko naravnane in tripajo le na duha tistega časa in ustvarjeno atmosfero, osebno in znotraj ohojevcev, temveč nosijo brezčasno univerzalno sporočilo, ki zdrži tudi danes. Matjaž Hanžek zapiše: »še vedno so bili njegovi upi / da bo zamisel rodila kakšen uspeh / sila pičli / da bo zamisel rodila kakšen uspeh / sila pičli / še vedno so bili njegovi upi / sila pičli / še vedno so bili njegovi upi / da bo zamisel rodila kakšen uspeh / še vedno so bili njegovi upi / sila pičli / da bo zamisel rodila kakšen uspeh / sila pičli / da bo zamisel rodila kakšen uspeh / še vedno so bili njegovi upi / da bo zamisel rodila kakšen uspeh / še vedno so bili njegovi upi / sila pičli.«
Človekova trdovratnost v kanalizaciji kozmosa
V omenjeni zbirki je repetitivnost glavno gibalo v simbiozi z ironijo in samoironijo: pesnik s ponavljanjem določenih verzov in besed doseže, da učinek pesmi bralca znervira ali pa se mu v ritmu, ki ga daje repeticija, njegov verz zalepi kakor žvečilka na dlesni. Hanžek v tej mestoma presenetljivo dobri zbirki, ki na svoj način prezentira tudi njegovo osebnost in njegovo v bodoče večplastno družbeno angažiranost, nihilizem stopnjuje do potovanja podgan, pesniško simbolnih bitij, znanih v svetovni književnosti, še najbolj iz ekspresionizma, na primer pri Georgu Traklu, ki pričajo o trdovratnosti človeške svinjarije, potikanja, hranjenja z drekom, mentalno in fizično odplako, a vendar tudi človekovi trdovratnosti zdržati v kanalizaciji kozmosa. Da pesnik niha med dvema radikalizmoma, svetlobo in temo, ni za ustvarjalni postopek nič nenavadnega, anarhija mu pride prav, ko noče ali ne more artikulirati svoje odločitve za življenju da ali življenju ne. Nedvomen in jasen dokaz tega je pesem: »sem izven stvari / sem izven pomenov / sem izven besed / sem v stvareh / sem v pomenih / sem v besedah / vlečem se iz stvari / vlečem se iz pomenov / vlečem se iz besed / želim si v stvari / želim si v pomene / želim si v besede / grem v stvari / grem v pomene / grem v besede.«
Verjetnostni račun, ki se izide
Da Matjaža Hanžka ljubezen do poezije ni zapustila – čeprav menda piše le še prigodnice in priložnostne verze –, pa dokazuje hibrid Odprimo okna, zažgimo stare cunje, kjer smiselno in smotrno vključuje poezijo kot vezni tekst esejističnemu ali dnevniškemu pisanju, česar človek zanesljivo ne bi počel, če ne bi čuti določene ljubezni ali vsaj simpatije do nečesa, kar je v zgodovini slovenske književnosti ostalo, če Hanžek to hoče ali ne, vendar je tukaj še ena prisotnost, ki ga močno tangira, tudi v dnevniških zapiskih, to je domišljavost. Kakor da bi si mislil, da je pisanje nujno prežeto z domišljavostjo in nadutostjo, da je pisanje o sebi prepotentnost, kakor da nemara ni najbolj domišljavo in naduto pisati o drugih, kakor zdajle to počnem jaz. Pisati o drugih in jim dajati sodbe je veliko bolj sporno in naduto kakor pa pisati o sebi, sploh kar se refleksije tiče, vedno je problem, če je delo nekega človeka kompleksno in globoko in prežeto z emocijo, ki je sama po sebi tavtološka, zato sem imel občasno občutek, kakor da bi se avtor v zgodovini svojega pisanja nečesa in nekoga bal, najbolj pa samega sebe, vendar me je spet demantiral v erudiciji svojih socioloških dognanj. Družbeno analizo in ukvarjanje s človekom je Hanžek empiriziral, saj je oče treh hčera, tako da se mu verjetnostni račun izide in mu moramo verjeti. Nikoli nisem maral ljudi in tez, ki še od daleč niso videle empirije, in Hanžek ni tak, čeprav bi bilo to po branju njegove poezije pričakovati. Da je mož z več obrazi, mu bo gotovo lajšalo spomine, saj je prehodil nešteto različnih poti, tudi z morebitnim bremenom slavnega in lucidnega očeta, kar je za sina vedno težko, čeprav je včasih tudi velika prednost in nikoli ne bomo izvedeli, kako se kaj začne in konča, kakor je bilo to s Hanžkovo poezijo in njegovim družbenim delovanjem.
Matjaž Hanžek je multipraktik, ki je slovensko družbo presenetil in obdaril z več dejavnostmi, ki so ji nemara prinesle korist in dobro, intrigantno misel. Sam sem največ dobil od njegove poezije: »utrujen si / ko iščeš nove stvari / pri iskanju novih stvari / se utrudiš / čil si / ko iščeš nove pomene / pri iskanju novih pomenov / se čiliš / zagnan si / ko iščeš nove besede / pri iskanju novih besed / se zaženeš.«
