Po desetih dneh obilnega degustiranja sladoleda lahko mirno rečem, da pisana, obetavna in neizmerno zanimiva. Ta mini sladoledna epopeja ni bila križarski pohod v iskanju najboljšega sladoleda, kajti ena izmed stvari, ki sem se jih naučila, je, da o sladolednem okusu ne sodimo. Kar je všeč meni, ni nujno všeč drugim. In obrnjeno. Zato je odlično, da je v ljubljanskih sladolednicah toliko raznolikosti, ki sega od mastnih in težkih sladoledov z velikim deležem maščobe in sladkorja do lahkih, skoraj hrustljavih sorbetov z izčiščenimi sadnimi okusi.
Prav tako me je razveselilo, da ima vsaka sladolednica, ki sem jo obiskala, svojo zanimivo zgodbo, pa naj bo to velik posel ali majhna entuziastična delavnica. Presenečenje je bilo tudi, da je večina sladoledarjev – oziroma bolje sladoledark, saj so bile v večini ženske – priučenih, med njimi so tudi bivše pravnice. Zanimivo je tudi, da med sladolednicami vlada neka tiha konkurenca in med vrsticami so pripravljeni o drugih povedati prav nič čedne podrobnosti in izustiti prav nič galantno kritiko. A navsezadnje ima verjetno prav lastnik enega najbolj prodajanih sladoledov v mestu, ki je priznal, da nima smisla, da se med seboj kritizirajo, saj zaradi turistov vsi zelo dobro služijo.
Kaj je bilo najbolj šokantno odkritje? Da sladoledov ne delajo več iz praškov, ampak iz predpripravkov v pločevinkah in pastah. Naj se sliši še tako grobo, a razlika med večino sladoledov v Ljubljani je le v tem, katerega dobavitelja pločevink imajo in kako dobro jih zna sladoledar zmešati med seboj. Pri tem sta izjemi morebiti le dve sladolednici in sem ter tja kakšen ekskluziven okus v drugih, za katere res vse sestavine pripravijo sami. Prav tako sem se naučila, da so napisi stoodstotno sadni sladoled čisto zavajanje, ker sladoled brez sladkorja ne more nastati.
In ja, deset dni sem nenehno odgovarjala na vprašanje, kje je najboljši sladoled. Torej vam povem: po malem povsod. Modni sladoledi na osnovi riževega mleka imajo neki meni ne preveč ljub priokus. Eden od sladoledarjev, ki dela butični sladoled, je dejal da so riževi sladoledi hladni in brez globine. Presunil me je sladoled s pehtranom v Gelateriji Romantika, a zato, ker sem ljubiteljica te zeli, pa tudi zato, ker mi je strašno všeč njihov koncept sladoledarne. Morebiti bi šla še enkrat na vrtnični sladoled v Vigò, a bi si po sladoledu potresla še kakšno eksotično začimbo, mogoče kardamom, saj komaj čakam, da bodo tudi ljubljanski sladoledarji odkrili čare orientalskih sladolednih okusov. Z veseljem bi tudi lizala ingver v Fetiche Patisserie, čeprav bi bil za moj okus lahko bolj oster. V resnici pa še vedno iščem tisti popolni sladoledni okus iz mojega otroštva, tistega rumenka, križanega z maminim pomarančnim sladoledom. Mogoče ga bo v prihodnje kateri od inovativnih ljubljanskih sladoledarjev končno ustvaril.
