Da se osredotočim na volitve za predsednika RS oziroma na predsedniške kandidate. Biti predsednik države je visoka in izjemno pomembna funkcija. Ne glede na to, da predsednik nima tiste moči, ki bi mu jo morda ta funkcija morala ponuditi. Poznano je tudi ozadje te moje trditve. V tem trenutku se je že pojavilo kar nekaj kandidatov. Štirinajst. Da bo drugi krog, je skoraj zagotovo. Vsak si želi zmago, kar je čisto normalno in človeško. Zmago je napovedala tudi gospa Ljudmila Novak, predsednica NSi. Po dolgem in tehtnem razmisleku je na tiskovni konferenci povedala, da se je odločila kandidirati za predsednico RS. Veliko je bilo povedanega, seveda preveč, da bi zdaj ponavljal. Prisluhnila bo menda vsakemu človeku, kar je po svoje zelo lepo. S prižnic bo jeseni večkrat omenjena, da je to prava in edina kandidatka, ki je vredna našega zaupanja in glasu. Za mojega dvomim. Nekaj bo verjetno tudi držalo, zakaj se je predsednica NSi odločila za kandidaturo. V ozadju je izjemno nizka stopnja podpore volilcev, saj se po raznih anketah stranka nenehno ubada s pragom vstopa v DZ. Tu in tam podpora naraste, vendar gledano v celoti stranka NSi ni zaupanja vredna.

Ko je pred leti vremenska ujma dobesedno uničila legendarno partizansko bolnišnico Franjo, v kateri so se poleg ranjenih partizanov zdravili tudi ranjeni zavezniški letalci, je Ljudmila Novak imela pripombe. Bila je namreč proti obnovi. Tu je pokazala svoj pravi obraz. Na nacionalni televiziji lahko poiščejo njeno izjavo in preverijo moje trditve. Redno pa se pojavlja skoraj na vseh slovesnostih, ki jih organizirajo potomci bivših kolaborantov. Hipotetično vprašanje: če bo postala predsednica RS, bo lahko slavnostna govornica v Dražgošah, Osankarici, Sedlarjevem, na Poljani in na gori jurišev na Graški gori in še na kakšni drugi partizanski proslavi? O tem resno dvomim. Saj vemo, kako so poslanca Mateja Tonina v stranki NSi obravnavali glede njegovega glasovanja o višini pokojnine bivšega predsednika RS Milana Kučana. V naši politični realnosti je izjemno težko biti predsednik vsem državljanom, kot se radi pohvalijo. Moj predsednik, ki se klanja kolaborantom, jim polaga cvetje, ne bo nikoli in nikdar.

Poslanec NSi Jernej Vrtovec je pred dnevi na Pop TV izjavil, da ga skrbi, da Slovenijo vsako leto zapusti osem tisoč mladih, praviloma izobraženih ljudi. Priznam, da to skrbi tudi mene, pa še marsikoga. In kaj ste v stranki NSi storili, da bi jih zadržali v Sloveniji? Popolnoma nič. Ponujena vam je bila možnost, da se pridružite koaliciji in sodelujete v Vladi RS. Elegantno ste jo zavrnili in se izgovarjali na sto načinov, ki jih sami najbolje poznate. Kaj pa je lažjega kot iz ozadja nakladati, kaj vse bi moralo biti, pa ni. Vladanje in pravilno vodenje države ni preprosto. Nobenega pametnega odgovora ne ponudite za rešitev. Tiste o grobiščih, spomenikih in spravi so že davno preživete.

Srečko Križanec, Štore