V zadnjih letih se veliko govori o zelenem gnojenju. V resnici gre za preprost princip, ki izhaja iz kolobarjenja na poljih, temeljno pravilo pa je, da poskušamo vedno imeti polne grede, se pravi, da zemlje ne puščamo gole. Zato tudi, ko poberemo posevke, poskrbimo, da na gredicah spet nekaj raste. Kar zadeva zeleno gnojenje, so to rastline, ki s svojo zeleno maso ali lastnostmi rasti obogatijo vrtno prst. In to lahko storimo s celo vrsto hitrorastočih rastlin. Najpogostejše rastline za zeleno gnojenje so facelija, oljna redkev, bela gorjušica, aleksandrijska in perzijska detelja, lucerna, inkarnatka, črna in bela detelja, ajda, toda vsaka od njih ima malce drugačno nalogo. »Prve so tiste, ki hitro rastejo in hitro razvijejo zeleno maso, ki jo nato v najbujnejši rasti vdelamo v tla, da jih obogatijo z organsko snovjo. Taka je denimo facelija. Druge imajo globok in širok koreninski sistem, s katerim rahljajo tla in jih tako izboljšujejo. Za to je primerna oljna redkev. Tretje s koreninami izločajo snovi, ki uničujejo talne škodljivce – ogorčice in strune. Nekatere rastline združujejo vse tri lastnosti,« je razložil David Jakovec iz Semenarne Ljubljana.
Tako kot pri vseh vrtnih posevkih je tudi pri rastlinah za zeleno gnojenje treba upoštevati kolobar. »Facelijo in ajdo lahko sejemo kadar koli. Pri deteljah je treba upoštevati, da so v sorodu s stročnicami, zato jih sejemo vsaj dve leti za njimi. Tudi bela gorjušica in oljna redkev imata omejitev, saj spadata v družino križnic tako kot zelje, brokoli, koleraba, ki jih na isto mesto ne sejemo vsaj štiri leta,« je opozoril strokovnjak in dodal, da je priporočljivo na vrtu rastline za zeleno gnojenje sejati vsaj vsako drugo leto.
Prezimne rastline vkopljemo spomladi
Gredice je treba pripraviti tako kot za vse druge posevke. Zemljo nekoliko obrnemo in zrahljamo ter pograbimo. Sejemo na počez in nato rahlo vtisnemo. David Jakovec opozarja, da je pomembno, da se držimo navodil za gostoto setve, da posevek ne bo pregost, kar lahko vodi k razvoju bolezni. Čas za setev je do konca avgusta, saj imajo tako rastline dovolj časa, da razvijejo dovolj zelene mase. Kajti prav to je tisto, zaradi česar gojimo rastline za zeleno gnojenje. Ko so rastline v najbolj bujni fazi rasti, nekje šest tednov po setvi, jih vdelamo v prst. »Vdelamo jo plitko, zato da je organska masa, ki se razvije, dostopna vrtninam, ki pridejo na gredico pozneje,« priporoča.
Pri izbiri rastlin se lahko odločimo tudi za prezimne rastline. To so bela in črna detelja, lucerna, inkarnatka, medena detelja in nokota. Te lahko sejemo od konca junija do konca avgusta, jih na gredi pustimo prezimiti, nato pa jih spomladi vkopljemo v prst. Med prezimnimi rastlinami za zeleno gnojenje je še posebno zanimiva inkarnatka, ki bo spomladi bogato rdeče zacvetela.
Malce drugačno je zeleno gnojenje z deteljo, saj ta potrebuje nekaj časa, da razvije dovolj listne mase: »Na gredici jo je dobro imeti vsaj dve leti, lucerno pa sejemo na površine, ki jih dlje časa ne nameravamo uporabiti in pustimo gor štiri leta. Vmes jo kosimo in uporabljamo kot zastirko ali kompostiramo,« je predlagal strokovnjak. Če želimo spomladi, še preden posadimo vrtnine, imeti res lep vrt, pa lahko za zeleno gnojenje uporabimo tudi prezimno pšenico. Sejemo jo v oktobru, v prst pa jo podkopljemo aprila naslednje leto.
