Brata Vilko Ovsenik in Slavko Avsenik sta najpomembnejši del slovenske popularne kulture. Njun prispevek k slovenski glasbi pa je, čeprav ga mnogi včasih kritično ocenjujejo, orjaški. Tako velik, da o njem govorijo ne anekdote, ampak kar urbane legende, ki so o njunem ansamblu, Ansamblu bratov Avsenik, nastajale vse od nastanka do današnjih dni. Predvsem takšne, ki jih ni mogoče ne dokazati ne ovreči.
Še pred nekaj leti je veljalo, da je Vilkov in Slavkov kvintet s pripadajočo pevsko ekipo po svetu prodal okoli 40 milijonov različnih plošč. Kar je seveda velika številka, a je ni mogoče potrditi, saj včasih, ko še ni bilo računalnikov, prodaje niso spremljali tako natančno kot danes. Zdaj agencije pravijo, da so Avseniki prodali 32 milijonov plošč z glasbo, pod katero je podpisan tudi Vilko Ovsenik. Druga, podobna informacija, ki je krožila in bila večkrat napisana, je, da imajo Avseniki največkrat izvajano instrumentalno skladbo v Evropi. Kdo bi to lahko preštel ali ocenil? Še posebno če verjamemo objavljenemu podatku, da je druga največkrat predvajana skladba Guten Morgen Alpskega kvinteta. In zdaj lahko preberemo, da gre pri Golici celo za največkrat predvajano skladbo na svetu. Še ena v seriji urbanih legend pravi, da so imeli nekoč v Münchnu Avseniki in Rolling Stones koncerta v različnih dvoranah. Avseniki naj bi svojega razprodali, Rollingi pa so nastopali pred praznimi sedeži. No ja, tudi če bi to držalo, je treba priznati, da sta imela ansambla tako različno občinstvo, da si ga res nista mogla posojati. Konec koncev, ali verjamete, da so bili Avseniki najljubši ansambel tovariša Tita?
Podobnih legend, še posebno tistih o razkošnih mercedesih in helikopterjih, ki so jih imeli skrite v Avstriji, je nešteto, po drugi strani pa je bil predvsem Vilko Ovsenik glasbena osebnost, ki je ne smemo povezovati izključno z Avseniki, in sam po sebi legenda. Ovsenik je bil klarinetist in saksofonist. Že kmalu po vojni je začel delati na ljubljanskem radiu, nastopal je v radijskem orkestru pod vodstvom Bojana Adamiča, pisal je za Avsenike, hkrati pa je bil eden tistih, ki so organizirali ali kar zasnovali Slovensko popevko. »Če hočeš razvijati svojo glasbo, moraš imeti svoj festival,« je povedal. Leta 1962, na prvi Slovenski popevki na Bledu, sta imela z bratom kar štiri skladbe: Daj mi roko, Dežek, Zvezde padajo v noč (osvojila je drugo mesto za Mandolino) in Kaj mi mar, da sem star. Podobno je bilo prihodnje leto, potem pa je bilo očitno preveč gostovanj.
Velja, da je v tistem času Vilko Ovsenik veliko pomagal, da v Sloveniji občinstvo, zaradi nastopanja v tujini, ne bi pozabilo narodno-zabavne glasbe. Nastal je nov ansambel, podoben Avsenikom, a zelo drugačen, bolj ljudski. Pravijo, da brez Ovsenika ne bi bilo Lojzeta Slaka in Fantov s Praprotna. Ansambla, ki je poosebljal slovensko dušo, kot je nekoč izjavil Ovsenik, ki je konec šestdesetih let zaslutil, da tudi Slovenija potrebuje svojo gramofonsko založbo, podobno, kot je bil na Hrvaškem Jugoton. Prelomna ideja, Slovenija je potrebovala takšno založbo, po drugi strani pa so jo potrebovali tudi Avseniki, Slaki in drugi narodno-zabavni ansambli. A ne gre pozabiti, da so pri Helidonu izdali tudi vse plošče skupine Buldožer po letu 1977. Posnetke njihove druge plošče Zabranjeno plakatiranje so morali odkupiti od beograjske založbe PGP, ki jih ni hotela izdati. Ovsenik, prvi človek založne Helidon od leta 1968 do leta 1997, se ni dal motiti in je ploščo, ki je motila jugoslovansko moralo in politike, mirno izdal. Če bi Vilka Ovsenika povezali samo z narodno-zabavno glasbo, torej ne bi zapisali vse resnice.
Je pa res, da je bil Vilko Ovsenik v prvi vrsti aranžer in notni zapisovalec melodij brata Slavka.
