Dalmatinci so bili od nekdaj narod pomorščakov in so že pred 300 ali 400 leti poznali eksotične začimbe in dobrote, kot so denimo cimet, vanilja, kakav. Že takrat pa so v tistih krajih izdelovali tudi domače votle testenine, podobne današnjim peresnikom ali ravnim makaronom. Ponekod jih izdelujejo še danes, po dubrovniško jim pravijo makaruli. In Dalmatinke so to dvoje združile. Na začetku polotoka Pelješac v bližini Dubrovnika leži solinarsko mestece Ston, po katerem se imenuje krasna starodavna sladica, imenovana stonska torta. Poznajo jo po vsej dubrovniški okolici in je zaščitni znak tamkajšnje (praznične) kuhinje. Prava stonska torta seveda vsebuje domače, ročno izdelane makarone, ki pa se jih da povsem spodobno nadomestiti z italijanskimi peresniki (penne rigate). V morju receptov za to delikateso je nemogoče najti tistega edinega pravega, saj preprosto ne obstaja. Torto pri vsaki hiši pripravljajo malo drugače, saj se stare družinske recepture prenašajo iz roda v rod, vsaka družina pa ima kakšno svojo skrivnost, pogosto precej prepoznavno, saj gre za neke vrste družinski ponos. To baje izvira iz starodavnega rivalstva med družinami, ki so hotele s to sladico prikazati, da premorejo kakšno sestavino, ki si je drugi ne morejo privoščiti. Torta je poleg božanskega okusa zanimiva tudi zaradi svojega videza. Ko jo razrežemo na kose, se namreč pokaže zelo zanimiva luknjasta struktura notranjosti, ki je zelo odvisna od tega, kako makarone zložimo po plasteh. V Stonu jih najvestnejši mojstri enega za drugim zlagajo, kakor bi zvili nekakšno kačo od roba proti sredini torte, vmes, med plasti, pa dajo nadev. Vestneje ko so makaroni zloženi, lepši so kosi torte, včasih prava paša za oči. V tistih krajih so na to vsaj tako ponosni kot pri nas denimo na lepe obroče na pustnih krofih, saj gre za izrazito slavnostno jed, ki so je vselej obvezno pripravljali ob vseh velikih praznikih in za večje število ljudi, za vse bližnje in daljne sorodstvo ter za sosede. Zelo pomembno pa je, to poudarjajo vsi recepti do zadnjega, da stonsko torto pripravimo dan prej in jo postavimo na hladno, saj je naslednji dan veliko boljša kot povsem sveža.
Stonska torta
Potrebujemo 500 g makaronov oziroma peresnikov (nujno morajo biti votle testenine, svedri niso primerni), 400 g sladkorja, 100 g temne čokolade, 300 g mandljev, 200 g orehov, 250 g masla, 10 jajc, dva stroka vanilje, ščep cimeta, limona, dober rum ali hruškov liker, oljčno olje. Za testo za oblaganje še: 400 g moke, 2 jajci, oljčno olje, ščep morske soli.
Testenine po navodilih na embalaži skuhamo v veliki količini vode, nikakor pa jih ne smemo razkuhati. Odcedimo jih, nekoliko ohladimo, nato pa prelijemo z oljem, limonovim sokom in rumom oziroma likerjem. Iz sestavin za testo ugnetemo testo, ga pokrijemo in pustimo počivati najmanj pol ure, še bolje dalj. Nato ga razvaljamo v tanek list. Model za torto ali večjo skledo namažemo z oljčnim oljem in od znotraj obložimo s testom, ki mora gledati precej čez rob modela, vsaj deset centimetrov. Po dnu posujemo mešanico naribane čokolade, sladkorja, mletih orehov in mandljev, cimeta, limonine lupinice in postrgane vsebine vaniljevih strokov, na to zložimo plast kuhanih makaronov, spet posujemo z mešanico nadeva, na to pa razporedimo kosme masla. Tako po plasteh zlagamo in posipamo z nadevom, dokler ne zmanjka sestavin, na vrhu pa vse skupaj prelijemo z razžvrkljanimi jajci. Nato nadev pokrijemo oziroma torto zapremo s testom, ki gleda čez rob modla. Torto zelo rahlo potlačimo z dlanjo, da se poravna in se testo prižme k nadevu. Površino namažemo z maslom in za slabo uro porinemo v pečico, segreto na 175°C. Pečeno torto ohladimo v modlu, nato pa jo zvrnemo tako, njen spodnji del postane zgornji. Za en dan jo postavimo na hladno, nato pa po želji posujemo z mletim sladkorjem, narežemo in postrežemo.
