Ko je Slovenija marca na Hrvaško vrnila sirsko družino Korba-Sulejman, je bila med množico ljudi, ki so pred azilnim domom protestirali proti takšni odločitvi, tudi Martina Kališek. Kot je dejala, je tja prišla, da bi se poslovila od prijateljev, ki jih je leto in štiri mesece spremljala, kako so preživljali birokratsko kalvarijo. Kališkova je del skupine Kva kvačkaš, ki je prek društva Up v azilnem domu skupaj s prosilkami za azil ustvarjala odejice za otroke, tudi s Carol Korba. Od tistega dne naprej vstopa v azilni dom nima več.
Motenje javnega reda in miru?
Direktorica društva Up Faila Pašić Bišić pojasnjuje, da ji je vodstvo azilnega doma na sestanku pojasnilo, da Kališkova nima več vstopa, ker ni spoštovala pravil, ki jih ima azilni dom. »Ker naj bi motila proces deportacije družine, so to obravnavali kot kršenje javnega reda in miru,« pravi Faila Pašić Bišić. Toda policija Kališkovi motenja javnega reda in miru ne očita. V nasprotju z nekaterimi drugimi udeleženci protesta članica skupine Kva kvačkaš kazni ni dobila.
Na ministrstvu za notranje zadeve na vprašanje, zakaj Kališkova ne sme več v azilni dom, konkretno niso odgovorili. So pa pojasnili, da morajo vsi, ki delajo v azilnem domu, upoštevati kodeks. V njem med drugim piše, da zaradi zagotavljanja enakopravne in objektivne obravnave prosilcev z njimi ne smejo vzpostaviti čustvenega ali drugega razmerja. Motenja javnega reda in miru niso omenili. Kališkova pravi, da s kodeksom ni bila seznanjena. In da se je na družino tudi čustveno navezala. »Ne vem, kako je možno, da se ne bi.« A dodaja, da ni vedela, da je to prepovedano.
Kazen kot povračilni ukrep
Mojca Pajnik iz Mirovnega inštituta iz fakultete za družbene vede, ki med drugim raziskuje tudi različne diskriminacije, opozarja, da ta primer kaže na diskriminacijo v več pogledih. »Prepoved lahko razumemo kot viktimizacijo oziroma povračilni ukrep, tako imenovano neugodno posledico. Povračilni ukrepi so kot ena od oblik diskriminacije prepovedani,« pojasnjuje Pajnikova. Solidarnost Kališkove z družino po drugi strani izpostavlja kot delovanje proti diskriminaciji in upor proti represivnim politikam. Njeno podporo prosilcem, ki več mesecev in celo let čakajo v dislociranih centrih, ocenjuje kot delo izjemnega pomena.
»Sklicevanje na kršitev zakonodaje s področja javnega reda in miru, določil, ki jih nekateri kritično poimenujejo za politike očiščevanja ulic, deluje kot priročen ukrep za omejevanje pravice do protesta in izražanja,« še dodaja. Takšno prakso mednarodne organizacije beležijo v državah, kot so Rusija, Turčija, Grčija...
Medtem pa družina Korba-Sulejman na Hrvaškem še vedno čaka. Ta mesec bosta minili dve leti, odkar so zaprosili za azil. Carol Korba je dejala, da je vse bolj obupana, da še vedno trpi in ne verjame, da se bo postopek kdaj končal.
