Ko se cesta z Dvora spusti proti reki Krki, se odpre pogled na mogočne zidove nekdaj največje železolivarne južno od Alp. Ostanki mogočne kupolne peči (nekateri sicer trdijo, da gre za kovaško ognjišče) pričajo o veličastnosti industrijskega objekta, v 19. stoletju enega najpomembnejših obratov za obdelavo železa v avstrijskem cesarstvu.

Bogata najdišča železove rude, les, vodna in delovna sila so v Suhi krajini ponujali idealne pogoje za razvoj železarstva. Kot pripoveduje Majda Pungerčar, kustosinja v Dolenjskem muzeju, si je rodbina Auersperg, ki je imela v lasti tudi obširne gozdove na Kočevskem in v Suhi krajini, več desetletij prizadevala za pridobitev dovoljenja za ustanovitev železarne na Dvoru. Leta 1795 jim ga je vendarle uspelo pridobiti in že naslednje leto je železarna začela delovati.

Dvorski izdelki cenjeni po vsem svetu

»Železovo rudo so najprej kopali v bližnji okolici, nato tudi v bolj oddaljenih krajih in jo na Dvor dovažali z vozovi. Zaradi velike agrarne prenaseljenosti v tistem času nekvalificiranih delavcev za delo v železarni ni bilo težko dobiti, medtem ko so vodilni možje prihajali večinoma s Češkega,« pravi. Prelomnica se je zgodila leta 1822, ko je vodilni položaj v tovarni prevzel Ignaz Pantz in jo iz klasične fužine preusmeril v moderno železolivarno, največjo na območju južno od Alp. Deset let kasneje so na Dvoru zaposlili modelarja in železolivarja s Saškega, ki je dvorsko železolivarno povzdignil med svetovno cenjene proizvajalce umetnoobrtnih izdelkov. Leta 1834 je tovarna pridobila celo naziv cesarsko-kraljeva privilegirana tovarna.

»Izdelovali so predmete po naročilu kot tudi serijsko. Bili so izredno prilagodljivi za tiste čase,« dodaja Pungerčarjeva. Izdelovali so poljedelske stroje pa stroje za tovarniške obrate, topove, topovske krogle, vodnjake, nagrobnike. Med najbolj znanimi je denimo Zoisov nagrobnik na ljubljanskih Žalah. Pravijo, da ni pokopališča na Dolenjskem, kjer ne bi stal vsaj kakšen litoželezni križ iz dvorske železarne. Na Dvoru so nastajali tudi lonci vseh mogočih velikosti, možnarji, likalniki, obtežilniki, svečniki, okvirji za slike in ogledala pa tudi s filigransko natančnostjo izdelani krožniki, kakršnih se današnji železarski mojstri menda ne bi niti lotili.

V najboljših časih železarne 800 zaposlenih

Največ dvorskih izdelkov hranijo v ljubljanskem Narodnem muzeju in v Dolenjskem muzeju v Novem mestu, kjer so jih začeli zbirati že takoj po ustanovitvi muzeja leta 1950. »Še vedno jih zbiramo, iščemo, če kdo še kaj ima, kajti to je ena naših temeljnih zbirk. Naš cilj je predmete predstaviti na samostojni razstavi, vendar menimo, da je pravi prostor za to prav območje nekdanje železolivarne,« dodaja sogovornica. Sam muzej nima primernega razstavnega prostora, saj so med izdelki tudi veliki in težki predmeti, kot so del ljubljanskega Čevljarskega mostu, litoželezne peči in podobni.

Sredi 19. stoletja je dvorski obrat zaposloval 800 ljudi, od rudarjev, oglarjev in livarjev do prevoznikov, ki so vozili rudo v železarno z vsega Dolenjskega, tovornikov, ki so izdelke vozili v skladišča v Ljubljano, Trst, Benetke, od tam pa po trgovinah. Proti koncu 19. stoletja je železarna začela nazadovati zaradi prometne odmaknjenosti in nekonkurenčnosti, rudo so kopali v vse bolj oddaljenih krajih, bila je slabše kakovosti, proizvodni stroški pa visoki. Leta 1891 so peči dokončno ugasnile, stroje so prodali na Jesenice in v Štore. Obetavnega gospodarskega razvoja Suhe krajine je bilo konec.

Dvor obiskujejo potomci nekdanjih železarjev

Po drugi svetovni vojni je ohranjene objekte večinoma uporabljalo podjetje Novoles, vse do preselitve leta 1997. Leta 2009 je del kompleksa odkupil podjetnik Stane Novinc, tja preselil svojo proizvodnjo okovja, v objektu nekdanje železarske mehanične delavnice pa je po obnovi leta 2014 odprl galerijo izdelkov iz dvorske železarne. »Po letu 1900, ko je železarna propadla, je šlo veliko Suhokrajinčanov v Ameriko. Zdaj prihajajo na ogled ostankov železolivarne njihovi potomci,« pravi Novinc, ki se je med obnovo objekta o nekoč pravem industrijskem gigantu tudi sam dodobra podučil.