Za Mihiča je spomenik ogromna pridobitev predvsem zato, ker dovolj nazorno potrjuje, da smo Slovenci v letih 1941–45 bojevali državljansko vojno, Maver pa ima o vzrokih in značaju te vojne povsem drugačno mnenje. Ker se tovrstna razhajanja še danes zlorabljajo kot vzvod za ustvarjanje delitev med nami Slovenci, sem ocenil za primerno, da tudi sam predstavim nekaj svojih pogledov na medvojna dogajanja. To sem storil v zapisu Spomenik (ne)sprave, ki ga je Dnevnik objavil 1. 8. 2017. V njem Mihiča nisem podprl, a ga s svojimi argumenti tudi prepričal nisem, prav nasprotno.
Zato se je bralce Dnevnika že nekaj dni za tem lotil prepričevati o nujnosti »priznanja državljanske vojne, saj je to osnova za demokracijo in eden od pogojev za napredek države«. Mnenja, da je šlo za državljansko vojno, sicer ni podprl s konkretnimi argumenti, pač pa se predvsem sklicuje na enako mnenje treh drugih oseb z doktorskimi nazivi (M. Zwitter, A. Bajt, S. Žižek), pa tudi dr. F. Bučar naj bi leta 1990 izjavil, da smo z ustanovitvijo skupščine samostojne Slovenije končali »državljansko vojno, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja«.
Razglašati omenjeni spomenik z dvema betonskima blokoma za potrditev, da smo v času okupacije imeli državljansko vojno, je za velik del Slovencev slej ko prej nesprejemljivo in bo notranja nasprotja le še krepilo. Zato naj ne bo odveč, da svoje poglede na »državljansko vojno« še enkrat konkretneje predstavim. To ponavljanje mi ni ravno prijetno, je pa morda primerno tudi zato, ker sem to vojno sam kot mladoletnik sodoživljal, moja družina, ki je partizane močno podpirala, pa ni imela razlogov, da bi simpatizirala s takratnim »revolucionarnim« ravnanjem komunistov.
To je osrednja vsebina mojega razumevanja obravnavanega problema:
a) Leta 1941 so tri fašistične države okupirale in si razdelile Slovenijo. Nobena od njih ni prikrivala, da ima namen Slovence na svojem delu našega ozemlja povsem potujčiti ali vsaj razseliti, če že ne še kaj slabšega.
b) Slovenci smo kmalu po okupaciji zmogli moči, da se okupatorju z orožjem upremo. Vodenje upora so prevzeli komunisti in ti niso prikrivali, da imajo namen po osamosvojitvi prevzeti politično oblast in izvesti socialno revolucijo po zgledu Sovjetske zveze.
c) Večina Slovencev je upor proti okupatorju podpirala, namere komunistov po prevzemu oblasti pa le delno. Še predvsem je bila komunistom nenaklonjena Cerkev. V takratni Ljubljanski pokrajini (predvsem Ljubljana z Dolenjsko) je vodstvo Cerkve to nenaklonjenost izrazilo celo tako, da je okupatorju ponudilo pomoč pri uničevanju upornikov – partizanov. Rezultat tega sodelovanja je bila vojska z imenom bela garda (po kapitulaciji Italije domobranci), ki so jo pretežno sestavljali slovenski kmečki fantje, bila pa je nedvomno sestavni del okupatorjevih vojaških zmogljivosti v borbi s partizani. Kako pomembna je bila Cerkev pri njenem organiziranju, kaže naslednji primer: v podeželskem predelu Kočevske, kjer sem tudi sam med vojno živel (občine Kočevska Reka, Kostel, Osilnica…), se ni nihče vojaško udinjal okupatorju, saj tam ni bilo župnika, ki bi za to propagandno in organizacijsko poskrbel, v občini Dobro polje pa menda – tako mi pravi znanec, ki je tam preživljal vojno – nihče ni šel med partizane, saj so imeli zelo aktivnega, okupatorju naklonjenega župnika.
d) Krvavo medsebojno bojevanje partizanov na eni in bele garde oziroma domobrancev na drugi strani ter krut poboj domobrancev po vojni je verjetno najbolj tragičen dogodek slovenske zgodovine. Nedvomno so ga v nemajhni meri s svojim medvojnim ravnanjem spodbudili komunisti, neposredno je zanj slej ko prej najbolj odgovorna Cerkev oziroma vodstvo ljubljanske škofije, njegove največje žrtve pa so bili zavedeni kmečki fantje, še predvsem iz Dolenjske. Vsaj iz dveh razlogov tej tragediji ni primerno pripisovati značaja državljanske vojne:
– Bojevala sta se slovenska vojska partizanov in okupator; ta je pod svojim okriljem sicer imel tudi »slovenske« enote, a so se te nedvomno prednostno bojevale za cilje okupatorja, ki pa so bili do nas Slovencev skrajno sovražni.
– Belo gardo in domobrance smo imeli v Ljubljanski pokrajini, torej niti približno ne na vsem ozemlju, ki ga razumemo kot slovensko državo. Zato ni prav razumno, če s težkimi problemi enega dela države (pokrajine) obremenjujemo vse njeno prebivalstvo.
Naj zaključim z naslednjo mislijo: Slovenci kritično potrebujemo večjo spravnost. Do nje vodi več poti, v veliko pomoč pa nam bo prav to, da nehamo medvojne tragedije zlorabljati za dnevne politične cilje. Ali niso take zlorabe še bolj pritlehne, kot je bila medvojna kolaboracija z okupatorjem?
Andrej Cetinski, Ljubljana
