»Škoda, ker je tako malo zmanjkalo. Šlo je za centimetre. Vsaj bronasta kolajna je bila dosegljiva. Škoda. Vrhunsko sem se počutil. Noge so bile močne. Le v sprintu je vedno potrebne še nekaj sreče več. Imel sem visoko končno hitrost. Žal sem začel sprintati preveč iz ozadja, preveč na vetru. V turbulentnem zaključku je prav to odločilo,« je Luka Mezgec opisal zaključek cestne preizkušnje evropskega prvenstva. Kamničan je v vetrovnem danskem Herningu ostal tik za dobitniki kolajn. Po 242 kilometrih je odločal fotofiniš. Hitrejši so bili Norvežan Alexander Kristoff, Italijan Elia Viviani, Nizozemec Moreno Hofland in Nemec Pascal Ackermann. Po šestih letih, ko je Borut Božič na svetovnem prvenstvu v Kobenhavnu osvojil sedmo mesto, je slovenski kolesar znova v vrhu najpomembnejših cestnih dirk.

Slovenska reprezentanca, oslabljena brez Kristijana Korena, je delovala kot najbolj uigrana profesionalna ekipa. »Reprezentanca je bila kot uigran orkester. Vsi so vedeli, kaj narediti. Vedno smo bili v pravem trenutku na pravem mestu. Vseskozi so bili okoli mene in mi rezali zrak,« je Mezgec hvalil pomoč sedmerice. Na ravninski progi ni bilo prav nič lahko. V vetru, tudi z dežjem, je bilo nadvse pomembno, da kapetan izgubi najmanj energije. Tudi sredi dirke, ko je v vetru glavnina razpadla na dva dela, so bili spredaj. »Ko sem opazil, da se Belgijci zbirajo spredaj, sem le dvignil roko in Kump je bil takoj zraven, da sva se vozila spredaj. Nismo imeli težav kot Italijani. Marko ima izkušnje. Tudi v zaključku je bil blizu, a se je žal zapletel v padec. Upam, da bo z njim vse v redu. Vsi so prispevali svoj delež. Tudi Rok Korošec, ki dirka na nižjem nivoju in tako dolgih dirk nima v nogah,« je Mezgec našel lepe besede za pomočnike. Hudomušno se je pošalil na prispevek najstarejšega Mateja Mugerlija. Cerkničan je pokrival pobege, bil največ na čelu. »Imel je eno oko na celotni skupini. Celo name, ki sem z Orice vajen sproščene vožnje sredi skupine, je vseskozi pritiskal, da se moramo voziti bolj spredaj. Da sem imel nekaj miru pred njim, sem ga ubogal.«

Ob Luki Piberniku in Davidu Peru je Matej Mohorič Mezgeca vodil kot pilot sprinterskega vlaka v zadnjih treh kilometrih. »Bil je vseskozi z mano. Ob spremembi smeri kilometer pred ciljem se je žal vse pomešalo. Le Italijani so sestavili močan sprinterski vlak. Vijugal sem in iskal najboljšo linijo. Če bi imel linijo Hoflanda, bi se zagotovo lahko kosal tudi s Kristoffom in Vivianijem,« Mezgec še dolgo ne bo pozabil priložnosti za kolajno, ki se ponovi na dolga leta. Prvič so vozili pod vodstvom selektorja Andreja Hauptmana. »Bilo je sproščeno. Skupaj smo bili fantje, ki se dobro razumemo in smo povezani tudi zunaj dirk. To je precej drugače, kot če se srečuješ samo na dirkah iz profesionalnih namenov,« je pristavil junak.

Bo pa večna uganka, kaj bi bilo, če Slovenija tik pred startom ne bi ostala brez Kristijana Korena. Ekipa Cannondale oziroma športni direktor Charly Wegelius, pisec knjige Pomočnik, mu ni dovolil nastopa. Dovoljenje profesionalnih ekip je ena od porodnih težav evropskega prvenstva, ki je umeščeno v koledar med dirko Po Poljski in Eneco Tour. Skriti razlog nagajanja je gotovo tudi to, da Koren zapušča ekipo. Verjetno odhaja v Bahrain Merido, kjer je pogodbo že uradno podpisal Matej Mohorič.

In še to: edina slovenska predstavnica med članicami Polona Batagelj je pripeljala v glavnini (33. mesto) v času četrtouvrščene. Obetavno generacijo naslednikov pa je z desetim mestom med mlajšimi člani izpostavil Žiga Jerman.