Na predsedniških volitvah v Ruandi je z 98 odstotki glasov zmagal Paul Kagame. Državo vodi že od leta 1994. Takrat je kot mlad general in voditelj upornih Tutsijev ustavil pokol, v katerem je umrlo 800.000 Tutsijev, ter postal obrambni minister in podpredsednik države. Od leta 2000 je tudi uradno predsednik. Večina Ruandcev je navdušena nad njim, ker je državi zagotovil stabilnost in ji omogočil hiter gospodarski razvoj. Na zadnjem predvolilnem zborovanju se je zbralo kar 600.000 njegovih privržencev.
Najboljši voditelj našega časa
Kagame vlada avtoritarno. Kljub temu ali tudi zaradi tega je postal vzor za voditelje afriških držav. Hvalijo ga tudi nekdanji ugledni zahodni politiki, kot sta Tony Blair, ki ga ima za »vizionarja«, in Bill Clinton, ki ga označuje »za najboljšega voditelja našega časa«. Sedanji hiter gospodarski razvoj 12-milijonske Ruande, pri čemer so razlike med množicami revnih in peščico bogatih še zmeraj zelo velike, je sicer treba pripisati tudi temu, da so zahodni voditelji, ki so leta 1994 prezrli pokol (po Kagamejevem mnenju naj bi bila Francija tudi odgovorna za pokol), nato zaradi slabe vesti segli globoko v žep in tako omogočili preporod Ruande. Vsekakor ima za sedanje relativno blagostanje Ruande, tudi vse nižjo nepismenost in smrtnost otrok, zasluge tudi Kagamejev pragmatizem, njegov boj proti korupciji in sploh vse, kar je storil, da je privabil tuje vlagatelje. Lani je imela Uganda 8-odstotno gospodarsko rast.
Drugi afriški voditelji 59-letnemu Kagameju zavidaj tudi to, da lahko preganja svoje nasprotnike, ne da bi zahodne vlade protestirale. In na vsakih volitvah je že vnaprej zmagovalec. A Kagame je večkrat povedal, da sta gospodarski razvoj in stabilnost države veliko pomembnejša od svobode izražanja in vrednot zahodne demokracije. Svojim političnim nasprotnikom sicer omogoča minimalno svobodo. Nekateri vidijo v njegovem režimu prilagajanje zahodne demokracije Afriki.
Nova priložnost za Afriko
Kagame naj bi zdaj predvsem zelo dobro izkoristil drugo priložnost, ki se je ponudila Afriki. Prvo je črna celina zamudila v 90. letih, ko se je proizvodnja v delovno intenzivnih panogah selila iz bogatih držav v revne, a je Afrika zaradi slabih vlad, politične nestabilnosti in slabe infrastrukture izgubila boj z Azijo, predvsem s Kitajsko. Zdaj, ko je delovna sila na Kitajskem vse dražja in se proizvodnja iz nje v delovno intenzivnih panogah počasi seli v države z nižjimi plačami, pa se Afriki ponuja nova priložnost. Poleg Kenije in Ugande se je te priložnosti oprijela predvsem Kagamejeva Ruanda. Za afriške države je ta druga priložnost toliko pomembnejša, ker se bo v naslednjih desetletjih v Afriki številno delovno aktivnega prebivalstva strmo povečevalo, drugod v svetu pa zmanjševalo. Že zdaj so barakarska predmestja po vsej Afriki natrpana s prišleki s podeželja, mnogi pa se odpravljajo v Evropo.
Prednost Afrike so nizke plače. Tekstilni delavec v Ruandi zasluži 100 evrov na mesec, v Ugandi 80 evrov na mesec, 140 evrov v Keniji in 100 v Vietnamu, na Kitajskem pa že 650 evrov. Glavna konkurenca Afričanov so zdaj predvsem roboti.
V zadnjih osmih letih se je izvoz tekstila iz vzhodnoafriških držav več kot podvojil. Poleg tega nameravajo v gradnjo železnic, cest in pristanišč v Keniji in Etiopiji Kitajci vložiti kar 15 milijard v okviru svojega projekta nove svilne poti, ki jo nekateri imenujejo tudi Marshallov načrt 21. stoletja (kar je posrečen izraz predvsem za Afriko). To je zelo dobro tudi za Ruando, ki večino svojih izdelkov izvaža prek 1500 kilometrov oddaljenega kenijskega pristanišča Mombasa. Kitajci sicer želijo iz Afrike predvsem uvažati surovine in tja izvažati končne izdelke, a njihova vlaganja v infrastrukturo omogočajo tudi razvoj industrije v Afriki.
