Pred lokalom na najbrž najbolj obleganem nabrežju Ljubljanice stoji prostorna vitrina s sveže pripravljenim naravnim sladoledom, ki razkriva, da paradni konj Čokoladnega ateljeja Dobnik niso le pralineji in tortice, temveč tudi njihov naravni sladoled. Šestnajst okusov na dan ponudijo ljubljanskim sladokuscem. Minulo vroče popoldne so k poletni osvežitvi vabili predvsem grški jogurt z medom, meta z gozdnimi sadeži, malina in čokolada s pomarančo.
Po vzoru italijanskih mojstrov
Čokoladni sladoled s pomarančo je narejen iz belgijske čokolade, navdih zanj so v čokoladnici poiskali v svoji pomarančni tortici. Prav čokolada je tista, s katero se je vse začelo. Pred več kot dvema desetletjema je namreč v ateljeju v Žalcu prvič zadišalo po čokoladi in čokoladnih pralinejih. Marinka Dobnik, po izobrazbi profesorica tujih jezikov, se je takrat odločila prisluhniti notranjemu glasu, da v sebi skriva še nekaj več kot zgolj nadarjenost za poučevanje, in že dva obiska pri belgijskih mojstrih čokolade pozneje se je začela pisati zgodba prve tovrstne čokoladnice pri nas.
Čokoladne dobrote iz Savinjske doline so kmalu dosegle tudi prestolnico, kjer imajo kavarno in čokoladnico v pasaži Maximarketa, šele dober mesec pa je na Cankarjevem nabrežju odprta njihova najnovejša ljubljanska kavarna. »V Žalcu imamo krasen vrt, ki je kar klical po tem, da v našo ponudbo vključimo še sladoled, zanj pa je idealna tudi ta lokacija. Hkrati je čokolada sezonski izdelek, ki je najbolj priljubljen od septembra do velike noči, vrhunec je med decembrskimi prazniki. Potem je zanimanja zanjo nekoliko manj. Prav takrat se začne sezona sladoleda,« v lokalu ob Ljubljanici pripoveduje direktor čokoladnega ateljeja David Dobnik.
Če so se v ateljeju po znanje za pripravo svojih ročno izdelanih pralinejev odpravili v prestolnico čokoladne umetnosti Belgijo, so tudi znanje za pripravo sladoleda poiskali v njegovi domovini – Italiji. »V Rimu smo spoznali italijanskega mojstra sladoleda, ki nam je pokazal, kako se dela pravi sladoled. Gelato,« pojasnjuje Dobnik in dodaja, da je pravi sladoled drugačen od industrijskega. »Načeloma je sladoled preprosto pripraviti. V belo maso dodajaš različne prelive. A to je industrijski sladoled. Mi vse pripravimo sami. Osnova so mleko, smetana in sladkor, temu pa dodajamo sadje ali čokolado. Nekateri so potem presenečeni, da je bananin sladoled bele barve. Vendar banana ni živo rumena, zato tudi njen sladoled ne more biti,« poudari Dobnik. Njihov sladoled je sveže pripravljen in brez konzervansov. K tradicionalni pripravi so se v ateljeju zavezali tudi s članstvom v prestižnem italijanskem združenju najboljših sladoledarjev Artisti del Gelato.
Iskali pravi grški jogurt
»Poleti je večje povpraševanje po bolj sadnih sladoledih, pozimi pa lešnikastih in čokoladnih,« opaža Dobnik. Zato ponudbo v vitrini, čeprav imajo približno petdeset sladolednih receptov, prilagajajo sezoni.
Ekipa treh čokoladerjev, ki v ateljeju pripravlja tudi naravni sladoled, mora te dni narediti največ sladoleda z okusom mete in gozdih sadežev, priljubljena sta tudi mango in grški jogurt z gozdnimi sadeži ali medom. Za slednjega so potrebovali kar nekaj časa, da so ga lahko ponudili sladokuscem, saj je bilo v Sloveniji težko najti pravi grški jogurt, zgolj s približki pa niso bili zadovoljni. »Sem zahteven jedec sladoleda. Kamor koli grem, iščem dobre sladolede in ideje zanje,« se zasmeji Dobnik, ki ne počiva na lovorikah in že razmišlja, kako bi nadgradil ponudbo v prihodnji sezoni. »Morda s sorbeti.«
