Še preden je album Lust for Life, peti v nizu lastnoročno spisanih in avtorsko podpisanih albumov v fonoteki Lane Del Rey, prišel na police, je sleherno novinarsko pero klicalo, da je to najbolj angažirana in politično nekorektna plošča v ne tako dolgi glasbeni karieri Elizabeth Woolridge Grant. Če le pozorno preberemo naslove njenih dosedanjih albumov: Lana Del Rey (2010), Born to Die (2012), Ultraviolence (2014), Honeymoon (2015), pa se ne morem otresti občutka, da se slednji slišijo dokaj angažirano, če ne celo pridigarsko kritično.
A ker je v Laninem glasbeno-umetniškem prikazanju vse preveč fikcijske patine, ki postaja resničnost in obratno, je ameriška pevka in pesnica vsakič znova »povabljena«, da razlaga o (ne)smislu svoje lirike. Morda so nas ravno iz nekakšne medijske glasbene kolegialnosti prenekateri novinarji že vnaprej podučili, da je treba album Lust for Life slišati in brati kot politično ozaveščenega do današnjega časa. Lahko dodam, da gotovo vsi albumi gospodične Del Rey, politično in družbeno ozaveščajo. Vsaka njena lirična patetika s patino se lahko bere kot kritika. Tudi takrat, ko se nam dozdeva, da gre za puhlico ljubezenske pripovedi, se Lana maksimalno potrudi, da nam izpod tančice spusti nekaj vrtnic in kosti. Njena glasbena karizmatičnost, prezenca in igra se nam vseeno zdijo realistične, kar indirektno pomeni, da ni nič hudega, če jim tudi verjamemo. Verjamemo dosti bolj kot recimo glasbi, tematiki in besedičenju Lady Gaga – Laninega največjega glasbenega antipoda, vsaj kar se tiče žanrskega območja popa.
Subverzivnejša od Lady Gaga
Kot vselej doslej v diskografiji Lane Del Rey se v besedi in sliki tudi zadnji album Lust for Life poigrava s fikcijo in stvarnostjo. Lana je popolna mojstrica pri ustvarjanju emotivnih sinergij, med nostalgijo za preteklim časom in zdajšnjim dogajanjem. Najprej in vedno na prvem mestu dogajanju sebe same in naposled tudi širše gledano, dogajanju ljudstva. Njen prepoznavni hollywoodski dream pop se tokrat razteza od drznega dueta z A$AP Rockyjem & Playboi Cartijem v skladbi Summer Bummer pa vse do generacijskega naklona in poklona zimzeleni Stevie Nicks iz kultnih Fleetwood Mac v rahločutnem duetu skladbe Beautiful People Beautiful Problems.
Lana ima čudovito rešitev za svetovno krizo, ki si na vse možne načine poskuša izhoditi vojno in vojne. Nagovarja nas že samim naslovom skladbe When the World Was At War We Kept Dancing. Naivno in nadrealno, a hkrati čudovito norčavo, igrivo, nedolžno in naivno. Ravno ta lucidna naivnost Lanine glasbe in njene lirične sporočilnosti ji je prinesla kultni status med prvoborkami današnjega popa. Kar je najbolj zanimivo, novi album Lust for Life to še kako dodatno potrjuje, je dejstvo, da je Lanina nostalgična romantika dosti bolj subverzivna od »subverzije« njenih sodobnic in tekmic. Tukaj predvsem mislim na že omenjeno kabaretno konceptualko Lady Gaga kot tudi na neoporečno zvedavo Katy Perry. Kajti ves njun feminizirano ozaveščeni bes, gnev in protest se lahko skrije pred Lanino budnico v skladbi God Bless America ... And All The Beautiful Women In It. Ikonografsko patriotska pridiga, ki v miselnem podtonu obuja nostalgijo do Springsteenove Born in The USA epopeje.
Lana Del Rey kot rojena za spomine že uvodoma vzpostavlja to navezo pravičnih in nam jo servira skozi prvo skladbo novega albuma Love – pretanjeno upočasnjen rokovski aranžma Springsteenovega hita I’m Going Down. Počasen in moduliran za frekvenco Laninega glaska. Slednji morda najbolj očara v naslovni skladbi Lust for Life, kjer ji je v pevsko oporo nihče drug kot Weeknd. A ta statusno zvezdniški podatek niti ni tako pomemben, če imate vpogled v vsa gostujoča imena, ki so zapisana ob avtoričinem imenu. Ob in v njenem imenu.
