Spomenik (ne)sprave, 3.

Samo tisti narodno nezavedni Slovenci, ki Primorcev ne štejejo za del slovenskega naroda, lahko trdijo, da so bili Angleži kadarkoli zavezniki slovenskega naroda. To, da smo se tudi Slovenci borili proti nacizmu zaradi lastne odrešitve, in tako tudi za ohranitev angleškega imperija, ne pomeni, da so bili Angleži kadarkoli naklonjeni Slovencem. Ravno nasprotno, prav oni so velik del slovenskega naroda, zaradi lastnih imperialnih koristi, prodali v italijansko suženjstvo z londonskim paktom z dne 26. 4. 1915, in to so poskusili tudi po drugi svetovni vojni, a jim je le delno uspelo. Imperialni Angleži pač vedno naredijo tako z zavezniki, če jim to koristi.

Protiimperialistična fronta, ustanovljena 27. 4. 1941, je samo ugotovitev, da so štiri evropske imperialistične države v vojnah za nova evropska ozemlja in kolonije razkosale tudi slovensko narodno ozemlje v prvi polovici 20. stoletja. ZDA so bile tedaj še v globokem izolacionizmu.

Prav ZDA in predsednik Wilson so leta 1919 v Versaillesu zahtevali pravico narodov do samoodločbe, tudi Slovencev. Angleži so leta 1919 dovolili plebiscit za Koroško, nikakor pa ne za Primorsko, saj bi sicer celotna Primorska z Gorico in Trstom pripadla kraljevini SHS, in ne Italiji, kamor so nas prodali v suženjstvo. Toliko v poduk vsem, da so bili Angleži poleg Italijanov in Francozov 27. aprila 1941 največji sovražniki slovenskega naroda. Za Nemce se je tistega dne (Hitler v Mariboru) šele napovedalo, da to bodo.

In še eno vprašanje za slovenske »domoljubne« kolaborante in borce proti komunizmu: zakaj niste decembra 1941, ko je Nemčija napovedala vojno ZDA, stopili na stran kapitalistične nosilke svobode ZDA? Zakaj niste tedaj, za božič 1941, zaprosili za pomoč ameriških Slovencev v ZDA, z utemeljitvijo, da ne želite zmage ne nacizma ne komunizma? V pismu ameriškim Slovencem bi lahko zapisali: rotimo vas, da čim prej prepričate predsednik Roosevelta, naj zahteva od Stalina, da se slovenski komunisti pridružijo in podredijo našemu aktivnemu odporniškemu gibanju proti nacizmu za svobodno Slovenijo, ki ima tudi neomajno podporo slovenske katoliške cerkve.

Žal ste bili od vsega začetka od aprila 1941 za nacizem, ki naj bi uničil komunistično SZ in tudi zadnji opomin, vstop ZDA v vojno proti nacizmu, vas ni streznil. Zato so bile po božiču 1941 vse partizanske in komunistične represalije upravičene do vseh, ki se niso jasno opredelili proti nacizmu. V osvobodilnih vojnah za domovino se ne dopušča nobenih nevtralnih opazovalcev, vsi ti so potencialni izdajalci domovine.

O državljanski vojni govorimo samo tedaj, ko niso na eni ali drugi strani prisotni tuji vojaki. Francoskega kralja so revolucionarji obtožili veleizdaje domovine in obglavili šele potem, ko je poskusil pobegniti v Avstrijo po tujo pomoč za zatrtje revolucije. Domobranci so bili vsi izdajalci domovine, in tudi po zakonih Kraljevine Jugoslavije jim je sledila smrtna kazen. Resnični krivec za tragedije zapeljanih mladih fantov pa je in za vedno ostaja tedanje vodstvo ljubljanske škofije. Slovenska katoliška cerkev bi se, ob spoštovanju vere v Kristusa, morala globoko opravičiti vsem preživelim svojcem pobitih domobrancev in jih prositi za odpuščanje.