»Na začetku je bila skupina še zelo strnjena in sem tekel ritem, ki sem ga imel v načrtu, za osebni rekord. Pospešil sem pred zavojem, da bi ušel veliki gneči v tem delu, kar se je videlo pri vmesnem času, potem pa sem šel spet svoj ritem. Že med 12 in 14 kilometri sem moral znižati ritem, ker me je začelo zbadati v stegenski mišici. Nisem vedel, kaj bi, ali naj odstopim, toda počasi je bolečina nekoliko popustila in sem nadaljeval. Šel sem do cilja, čeprav sem vedel, da bo čas katastrofalen,« je pojasnil Puhar.
Štiriindvajsetletnik je nastopil na prvi veliki članski tekmi, brez trenerja pa je že na svojem prvem maratonu izpolnil normo za SP. V britanski prestolnici je na 42 km tekel drugič v življenju, na kar se je pred SP tri tedne pripravljal v St. Moritzu. Po njih je tekač iz Šenčurja pridobil slaba dva kilograma in imel nekaj prebavnih težav, kar pa ga ni oviralo v zaključnih pripravah na SP.
»Pokazalo se je, da je bil to dejansko moj prvi maraton. Vedel sem, da bo težko. Čutil sem sicer, da sem bil pripravljen. Mogoče je med obema maratonoma minilo premalo časa, prišla je še težava s stegensko mišico in to v maratonu pomeni 10, 15 minut počasnejši čas. Nihče ni bolj razočaran, kot sem sam. Tekel sem nato in upal, da bom prišel v cilj.«
Normo je izpolnil 23. aprila v Hamburgu, kjer je osvojil 14. mesto s časom 2:18:22. Nato je 20. maja na ekipnem prvenstvu v Celju zmagal na 5000 m (14:35,60) in to manj kot pol dneva zatem, ko je na maratonu v Radencih zmagal na 10 km. Na evropskem pokalu v teku na 10.000 m pa je 11. junija na zadnji tekmi pred SP v beloruskem Minsku zasedel 23. mesto (30:33,69).