Doživel sem tudi grozote druge svetovne vojne in bil že kot otrok od nemškega učitelja z udarcem po ustih poškodovan, ko ga kljub njegovi zahtevi nisem hotel pozdraviti z nacističnim pozdravom, ampak sem ponovil pozdrav »dobro jutro«, zato imam v ustih za vedno trdo meso.

Še vedno mi zvenijo v ušesih vzkliki naših bratov Srbov na ulicah Beograda: »Bolje rat, nego pakt!« Že kot otrok med okupacijo sem bil velik upornik proti okupatorjevemu nasilju – hvaležen usodi, da mi je dala narodno zavedne in svobodoljubne ter svobodomiselne starše ter tako narodno zavedno okolje, rdeče revirje.

Ob odkritju tega spomenika je bil v Dnevniku v petek, 14. julija, objavljen tudi prispevek novinarke Ranke Ivelja, ki je tudi dragocen zgodovinski dokument, saj navaja za nekatere neznane podatke, kako je že leta 1997 v svoji knjigi Za čast dežele tedanji nadškof dr. Franc Rode zapisal, kako je komunistična partija zlorabila partizanski boj za svoje revolucionarne cilje, domobranska stran pa naredila usodno napako, ko je iz rok okupatorja vzela orožje.

Na to sem imel priložnost opozoriti, ko sem bil kot pričevalec povabljen v oddajo, ki jo je ob dnevu upora proti okupatorju predvajala Top TV. Omenil sem, kako sem bil kot otrok z očetom med okupacijo pri škofu Rožmanu in sem slišal, kaj sta se pogovarjala – to je bilo še pred ustanovitvijo bele garde. France Bučar pa mi je povedal – spoznal sem ga po vojni – kako je šel pred odhodom v partizane k škofu Rožmanu in mu povedal, kaj namerava storiti, on pa mu je odgovoril, naj stori, kot mu narekuje vest. Tako je tudi storil in se priključil partizanom.

Meni je bila ideal francoska revolucija: enakost, svoboda, bratstvo, ne pa oktobrska revolucija, ki je bila le boj za oblast, ki naj bi si jo zmagovita elita prisvojila v trajno last. V ta namen je tudi organizirala posebno službo državne varnosti – pri nas kot Ozno ali pa pod kako drugo kratico. Zdaj sem član Nove Slovenije, krščanski demokrat, torej vsakemu dobremu človeku brat. Nisem pa slovenski demokrat, da bi bil le nekaterim brat. Ob tem se spomnim primera iz dijaškega doma Ivana Cankarja v Ljubljani, kjer sem bil nekaj časa zaposlen kot vzgojitelj. Pedagoški svetovalec je ob svoji kontroli pri meni ugotovil polno učilnico, pri drugih vzgojiteljih pa veliko praznino in to kritiziral; vzgojitelj je menil, da je razlog moja vojaška disciplina. Ko pa se je pozanimal pri učencih, kako je s tem, so mu povedali, da sem res strog, a tudi demokrat. Strog sem pri izpolnjevanju svojih osnovnih dolžnosti.

Ob vsem tem dogajanju se mi zdi zelo pomembno upoštevati tudi misli, ki sta jih izrazila Milan Kučan v govoru na Menini planini 1. julija letos in Sonja Lokar na TV Slovenija.

Edvard Kocbek je rekel o sebi: »Vedno bom zvest, četudi ne bom do kraja razumel svoje zvestobe!« Tudi jaz sem doživljal podobne udarce in razočaranja ter podobno razmišljal – tudi v primeru Srebrenice, ki me je tudi kot človeka globoko prizadela, ko sta bila tam umorjena dva moja učenca, stara komaj 17 let. Njuna smrt me je kot sočutnega človeka globoko pretresla in moral sem poiskati pomoč na psihiatrični kliniki v Ljubljani. Njuni starši so mi bili blizu kot bratje in sestre. Pretresla me je tragična usoda trpeče Bosne.

Zato ob koncu tega svojega razmišljanja roteče kličem vsem dobro mislečim ljudem: »Bratje in sestre! Podajmo si roke – za lepšo prihodnost vseh nas, zlasti pa za naše otroke!«

Metod Škerjanec, Ljubljana