Nafte menda ni več veliko, vsekakor pa količine niso neskončne. Zato tudi avtomobilska industrija išče alternativne vire pogona vozil, med katerimi trenutno najbolje kaže elektriki. A seveda ta ni edina, zanimiva možnost so tudi vozila z vodikovimi gorivnimi celicami, ki so dejansko neke vrste električna vozila, le da elektriko dobivajo na drugačen način.
Med uporabniki vodika v svetu za zdaj prevladujejo Američani, ki po nekaterih podatkih z vodikom prevozijo 1,6 milijona kilometrov na leto in ga porabijo okoli 16 ton letno. Vozila s tem pogonskim sredstvom lahko z enim polnjenjem prevozijo že več sto kilometrov. Električno energijo namreč proizvajajo v svojih gorivnih celicah.
Razvit v bogatejših državah
Kako pa je pri nas? Za zdaj smo še v zelo začetni fazi razvoja, pri čemer Jure Leben, državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo, pravi, da podpira uvajanje vodika kot pogonsko sredstvo: »V mestnem prometu bodo prevladovala električna vozila, v primestni vožnji ali v drugem avtu pa bo vodik eden od pomembnih energentov. V obliki vodika namreč lahko dobro shranimo več energije, lahko ga povežemo tudi z obnovljivimi viri. Nekoč je vodik veljal za nevarnega, današnje posode za shranjevanje pa so varne, možnost hude nesreče je skorajda nična. Množično uporabo vodika sicer lahko pričakujemo šele leta 2020 ali celo 2025, a moramo že danes začeti vzpostavljati infrastrukturo. Zelo napredni na tem področju so na Norveškem, kjer bo kmalu 600 kilometrov avtocest pokritih s polnilnimi postajami. Sicer pa je črpalk v Evropi že toliko, da se lahko z vozilom na vodik iz Avstrije odpeljemo do Norveške, Anglije ali tudi Španije.« Največje prednosti vozil z gorivnimi celicami so visoka učinkovitost izrabe goriva, hitro, varno in preprosto polnjenje, prav tako pa lahko z enim polnjenjem prevozimo okoli 600 kilometrov, zaradi česar so vozila povsem primerljiva s tistimi na »klasični« naftni pogon. Med slabosti pa seveda lahko uvrstimo za zdaj še visoko nabavno ceno vozil in težave z infrastrukturo pri oskrbi z gorivom.
Vozila dokaj draga
Glede cene energenta nam je Tadej Auer, direktor Razvojnega centra za vodikove tehnologije, razložil, da stane kilogram vodika okoli devet evrov, z enim kilogramom pa lahko vozilo prevozi okoli 120 kilometrov. To pomeni, da je strošek goriva na razdalji 560 kilometrov, kolikor imajo približen doseg tudi običajni bencinsko gnani avtomobili, okrog 40 evrov. V avto gre z enim polnjenjem približno šest kilogramov vodika. »Vozila pa so še sorazmerno draga. Hyundai ix35 fuel cell ali toyota mirai stane okoli 55.000 evrov, investicije v polnilne postaje pa se vrtijo od 500.000 do dva milijona evrov. Najbolj razširjena tehnologija pridobivanja vodika je tako imenovana parna reformacija metana oziroma zemeljskega plina, sledi elektroliza vode. Pri nas se pridobiva z obema načinoma, nekaj malega pa tudi v fotonapetostnih elektrarnah,« razloži Auer, medtem ko Jure Leben dodaja, da bodo letos sprejeli akcijski načrt za alternativna goriva v prometu, v katerem bo igral vlogo tudi vodik. »Že v letu 2018 načrtujemo subvencije za nakup vozil na vodik in postavitev polnilne infrastrukture prek mehanizmov Eko sklada. V Ljubljani imamo na primer tovarno Belinka, na Jesenicah TPJ, kjer proizvajajo vodik za svoje industrijske procese, za prvo fazo uvajanja pa bi lahko uporabili presežek njihovega vodika,« še dodaja Leben.
Avtomobilska industrija torej vozila že ima, in ko smo ravno omenili znamko Hyundai, smo za mnenje povprašali še direktorja Hyundai Avto Trada Marka Kajfeža. Povedal je, da bi, če bi imeli ustrezne polnilnice, seveda tudi oni takoj imeli na voljo vozila, če ne zaradi drugega, zaradi seznanjanja potencialnih kupcev s to tehnologijo: »A kolikor vem, je Petrolova polnilnica v Lescah v testni fazi, pa še ta omogoča polnjenje le s 350 bari, kar je pol tistega, kot je potrebno. Tehnologija v avtomobilih je varna in tudi idealna, saj neke vrste elektrarno dejansko voziš s seboj, iz izpušne cevi pa prihaja voda. Naša znamka ima že okoli 400 takih vozil na cestah, torej je tehnologija že zrela za uporabo.«
Potrebnega bo še veliko časa
Slabe izkušnje s pomanjkljivo infrastrukturo ima tudi Primož Lemež, organizator EKOnova Rallyja Slovenija. Na lanski prireditvi so imeli med udeleženci tudi vozilo na gorivne celice, ki pa ga lastnik ni mogel nikjer napolniti z gorivom. »Že takrat mi sicer ni bilo povsem jasno, zakaj je polnilnica tako daleč od Ljubljane, v Lescah, in zakaj samo s tlakom 350 barov, pa še delovala ni. Od ekološkega relija smo imeli bolj figo, saj smo morali vodikovega hyundaija z vlečno službo peljati v Innsbruck na OMV,« pravi Lemež.
Na Petrolu odgovarjajo, da je bil osnovni namen postavitve demonstracijske vodikove polnilnice v Sloveniji tudi ta, da pomagajo sooblikovati okvir varnostnih zahtev in standardov z vidika učečega okolja in operativnega delovanja. »Vodikova polnilnica v Lescah je pionirsko delo umeščanja polnilnice v slovenski prostor. Kot tak je ta projekt zelo zahteven, od zakonodaje dalje, tehnično težav ne bo, bodo le pravi ekonomski izziv. Naložba v vodikovo polnilnico znaša okoli 500.000 evrov in ne bo povrnjena z dobrim gospodarjenjem v dosegljivem času. Če potrošnja ni redna, kar trenutno ni, mora biti polnilca v fazi mirovanja, s čimer se obvladujejo varnostna tveganja,« pravi Aleksander Salkič s Petrola. Sicer Petrol načrtuje do leta 2020 postavitev dveh polnilnic za vodik, do leta 2030 pa naj bi jih imeli pri nas od pet do devet.
Je že tako, da vsaka novost potrebuje svoj čas in tudi denar. Tudi Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, pravi star pregovor, podobno ne bo niti z razvojem vozil na vodik.
