Vendar naj vas to ne skrbi, saj se ta nenavaden šport – zelo na kratko: nekaj takega kot rokomet v bazenu – resno igra v vsega nekaj državah po svetu, na Hrvaškem, v Srbiji, na Madžarskem, v Črni gori, Italiji, Španiji, ZDA in še ponekod, a tudi v njih se za svetovno prvenstvo izve šele, če domača selekcija dobi zlato medaljo. Razen seveda v Združenih državah, kjer še niso slišali, da je nacionalna vaterpolo reprezentanca osvojila zlato medaljo na olimpijskih igrah leta 1904 v St. Louisu. Da je na Madžarskem svetovno prvenstvo v vaterpolu, smo na Hrvaškem na primer izvedeli šele takrat, ko so naše barakude v polfinalu premagale Srbijo.
Vaše podvprašanje – zakaj državno reprezentanco Hrvati imenujejo barakude – bi bilo razumno in logično samo, če bi govorili o razumnih in logičnih stvareh. Na hrvaškem delu Jadrana na primer živi sto štirideset družin rib, skupaj štiristo štiriinpetdeset ribjih vrst, Hrvati pa so svoje vaterpoliste imenovali po barakudah, ki v Jadran nikoli niso niti zašle.
O tem vam, med drugim – o nacionalistični neumnosti – tudi govorim.
Ni namreč pomemben vaterpolo. Če je za to zgodbo sploh pomemben, je pomemben le zato, ker je, kot vidimo, veličastno nepomemben. Na enem takšnem, glejte, veličastno nepomembnem tekmovanju – kajti edini predpogoj vsakega hrvaškega uspeha je, da je veličastno nepomemben – je Hrvaška prejšnjo nedeljo, po zmagi proti osovraženi Srbiji, prišla do finala. V finalu v soboto, 29. julija, v Budimpešti – pa so jih čakali domačini Madžari, dvanajstkrat evropski, devetkrat olimpijski in trikrat svetovni prvaki.
In kako je hrvaški tisk pospremil nacionalno reprezentanco na sobotni finale? »Motiv več za barakude: na današnji dan so Madžari pobili Hrvate v Zagrebu!« je v velikem, mastnem naslovu spomnil spletni portal direktno.hr, neuradno glasilo vladajoče HDZ, v podnaslovu pa pojasnil: »Julijske žrtve so padle na današnji dan leta 1845 v Zagrebu med protimadžaronskimi protesti, žrtve pokola pa so postale simbol boja proti madžarski nadvladi.«
»Motiv več za barakude«! Razumete zdaj, o čem govorim?
Kozmično nepomembno, trapasto zgodovinsko naključje – da se finale svetovnega prvenstva v vaterpolu igra natančno na dan, ko sta pred sto dvainsedemdesetimi leti na protimadžarskih demonstracijah na Trgu svetega Marka v Zagrebu vojska in žandarmerija pobili petnajst Hrvatov – se je hrvaškim nacionalističnim imbecilom zdelo povsem primerno za motiviranje vaterpolskih reprezentantov pred tekmo z Madžari!
Za reprezentante Hrvaške namreč ni dovolj, da nastopijo v finalu svetovnega prvenstva, ni dovolj, da nastopijo v njem – če nam že gre za zgodovinske obletnice – točno deset let od zadnjega hrvaškega naslova svetovnih prvakov, ki so ga, nota bene, osvojili prav proti Madžarom, ampak morajo najti še motiv več. In kaj je večji motiv za Hrvata kot to, da premaga nekoga, ki ga je na ta dan pred sto dvainsedemdesetimi leti ubil?
Štirinajst igralcev hrvaške vaterpolske reprezentance, štirinajst čvrstih mladeničev – skupaj s selektorjem jih je točno petnajst! – se je tako pojavilo na bazenu arene Alfréd Hajós v Budimpešti, da bi se maščevali za petnajst rojakov, slavnih »julijskih žrtev«, ki jih je madžarski sovražnik pobil na ta dan leta 1845, in prestrašeni madžarski žandarji v tistih smešnih vaterpolskih kapicah seveda niso imeli nobene možnosti. Hrvaška je, da skrajšam zgodbo, že po prvi četrtini vodila 4 : 0, do konca je rutinsko obdržala vodstvo in s končnim 8 : 6 po celih sto sedemdesetih, pardon, po celih desetih letih spet postala svetovni prvak.
– To je za julijske žrtve leta 1845! so vzklikali hrvaški nacionalisti osuplim madžarskim gostiteljem, ti pa so se zbegano smehljali, saj se jim je za trenutek zdelo, da hrvaški navijači v oprijetih majicah z rdečo-belimi kockicami omenjajo maščevanje za neke žrtve iz, če so dobro razumeli, leta 1845.
Tako, glejte, hrvaški nacionalistični imbecili vidijo neko športno tekmovanje. In pri tem ne v neki množični plebejski igri, ne v nogometu, v katerem je bolj ali manj običajno in normalno, da se končujejo stare bitke im maščujejo stari porazi – čeprav niti takrat ne starejši od druge svetovne vojne. Ne torej v nogometu, ampak ravno v vaterpolu, enem od redkih športov, ki ga – ravno zato, ker ni tako široko priljubljen – igrajo neobremenjeni mladi ljudje, študenti in prihodnji intelektualci. In to, ne nazadnje, ravno proti Madžarski – katere nacionalistični imbecili so hrvaškim imbecilom rodni bratje in politični vzor. In tisti, ki imajo pravzaprav edini kaj pojma, o čem hrvaški imbecili govorijo, ko omenjajo madžarsko nadvlado in leto 1845.
Težko torej normalen, zdrav človek razume, kakšna bolezen je nacionalizem, tako da je to najboljše prepustiti samim nacionalistom. Nihče, saj pravim, tega ne zna bolje od njih.
Če pa se sprašujete, zakaj tudi Slovenija ni nikoli ničesar naredila v vaterpolu, to ni zaradi vaših nacionalističnih imbecilov: vi nimate tako slavnih zgodovinskih datumov, da bi imeli »motiv več«.
