Na mirovnih pogajanjih so zmagovalci 10. februarja 1947 v Parizu oblikovali Svobodno tržaško ozemlje (STO), razdeljeno na cono A in B. Takrat je bila cona A dodeljena Trstu, kar dejansko pomeni Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Cona B je segala od Škofij do izliva reke Mirne v Jadransko morje. Celotno STO je merilo približno 738 kvadratnih kilometrov, od tega cona A 269 kvadratnih kilometrov, cona B pa 538 kvadratnih kilometrov. Na tej površini je ob osvoboditvi živelo približno 330.000 Italijanov in Slovencev. Cona B je ozemlje, ki so ga zmagovalci druge svetovne vojne dodelili Sloveniji za štiriletno vojskovanje NOB na strani zaveznikov. Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške sta Italija in Slovenija potrdili Slovenijo kot naslednico tistih jugoslovanskih določil, ki zadevajo slovensko prebivalstvo. Hrvaška pa je po osimskem sporazumu leta 1975 začela intenzivno naseljevati hrvaški živelj v cono B Svobodnega tržaškega ozemlja.

Istra ni bila nikoli Hrvaška, do konca prve svetovne vojne je spadala pod Avstro-Ogrsko, med obema vojnama je bila do leta 1943 Italijanska, nato so jo do konca vojne okupirali Nemci, Hrvati pa so že med vojno naseljevali svoje državljane v Istro. Čas avstro-ogrske vladavine v Istri je prepoznaven v gradnji hiš, za Slovence pa velja, da so slovenski obrtniki hodili delat na Kras, nazaj pa so prinesli znanje o kraškem stavbarstvu.

Po dosegljivih podatkih je razvidno, da je v coni B živelo 28.300 Slovencev, 50.000 Italijanov, neopredeljenih je bilo 4000 prebivalcev, Hrvatov pa ni bilo. Uradna jezika v coni B sta bila italijanščina in slovenščina. Z londonskim sporazumom leta 1954 je STO prenehalo obstajati, 10. novembra 1975 pa je bil med Italijo in Jugoslavijo potrjen osimski sporazum. Republika Slovenija je 31. julija 1992 z mednarodnim pravnim aktom postala pravna naslednica osimskega in drugih sporazumov, sklenjenih z Italijo.

Po londonskem sporazumu je bila cona STO prosto dostopna, kar so uporabili številni Slovenci. V gimnazijo Buje je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja napoten kot profesor tudi akademski slikar Mire Cetin , ki je poleg poučevanja tudi slikal, znane so njegove slike istrskih volov boškarinov. Cetin je istrske domačine dobro spoznal in povedal je, da Istrani nikoli niso bili Hrvatje in da do takrat nikoli niso govorili hrvaško.

Savudrijska obala in Piranski zaliv sta bila ob osvoboditvi leta 1945 slovenska; presenetljivo je, kako zvito so Hrvatje po osamosvojitvi okupirali slovensko ozemlje od reke Mirne do sredine reke Dragonje. Hrvaška je s policijo prestavila mejo v Piranski zaliv in prehod med državama na most na reki Dragonji.

Kot nekdanji borec NOB, ki se je boril za slovensko zemljo, menim, da je prišel čas, da se člani ZZB NOB postavimo po robu hrvaškemu plenjenju slovenske zemlje.

PROF. DR. JOŽE HLEBANJA, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, imetnik zlate plakete ZZB NOB