Staro pravilo v politiki je, da je v zanikanju polresnice. Kadar ministri v Britaniji prehitevajo drug drugega pri zanikanju neke trditve medijev, to običajno pomeni, da trditev vsebuje celo resnico. Zadnje dni je vrsta ministrov zanikala, da se prepirajo, kako trd naj bo brexit. Bolj ko ministri v javnosti zatrjujejo, da o brexitu pojejo po istih notah, bolj neuglašeno zvenijo. Več ko govorijo o njem, bolj ustvarjajo vtis, da so se brexitska pogajanja šele zares začela – med britanskimi ministri.
Zato ni niti najmanj presenetljivo, da se na pogajanjih o brexitu med Britanijo in Evropsko unijo ni zgodilo še čisto nič. Delno zato, ker britanska konservativna vlada zaradi notranjih razhajanj v Bruselj prihaja s frazami in nejasnimi stališči, delno pa zato, ker bi se vlada rada ločila od EU, noče pa se pogovarjati o odpravnini, ki jo mora plačati, da bi zapustila zvezo.
Enotna vlada neenotnih ministrov
O vseh teh zadevah se bodo Britanci najprej morali zmeniti doma, da se bodo potem lahko začeli resno meniti v Bruslju. Ko se je nazadnje oglasil minister za zdravstvo Jeremy Hunt in dejal, da je »vlada povsem enotna o postopnem, podjetjem naklonjenim brexitu, da bi se izognili nenadnemu koncu priseljevanja iz EU« (v 18 panogah otoškega gospodarstva je zaposlenih najmanj 20 odstotkov priseljencev iz EU), je dvignil mnoge obrvi. Hunt in vrsta drugih ministrov, ki so za počasen, postopen odklop od EU – rečejo jim postopneži – se strinjajo s finančnim ministrom Philipom Hammondom. Ta je, potem ko je premierka Theresa May odšla na počitnice, dejal, da bi se morala Britanija sprijazniti z dve- do triletnim prehodnim obdobjem po brexitu, morda do britanskih volitev leta 2020, v katerem se ne bi še nič spremenilo in bi še vedno spoštovala prost pretok ljudi, bila bi del skupnega trga in ne bi sklepala trgovinskih sporazumov z drugimi državami. Ministri, ki zagovarjajo trde linije brexita, pa pravijo, da so postopneži izkoristili odsotnost Mayeve za svoje manevre. Nekdanji konservativni vodja Ian Duncan Smith je ministre pozval, naj »utihnejo ali naredijo brexitska pogajanja z EU še težja«. Minister za trgovino Liam Fox pa pravi, da ni sodeloval v nobeni razpravi o prehodnem obdobju in da prav gotovo ni privolil vanj.
Brexit je še mogoče preprečiti
Leto in pol pred načrtovanim datumom brexita tako nikomur ne v Britaniji ne v Evropi ni jasno, kako bo Britanija odšla iz EU. Tudi zato, ker laburistična opozicija ni nič bolj enotna ali jasna o tem, za kakšen brexit se zavzema. Namesto da bi izkoristila zmedo v vrhu vladajoče konservativne stranke, jo na neki način posnema. Nekateri njeni vodilni ljudje so za trdi, drugi za mehki brexit, nekateri pa sploh proti brexitu. Londonski laburistični župan Sadiq Khan pravi, da je brexit še vedno mogoče preprečiti, če bi laburistična stranka pred naslednjimi volitvami v svojem manifestu obljubila drugi referendum ali jasno povedala, da v primeru njene zmage na volitvah Britanija ne bi zapustila EU. Khan tudi pravi, da je optimist glede možnosti, da Britanija v EU ostane. In še daleč ni edini.
