Mednarodni festival sodobne fotografije Fotopub, ki se bo končal v soboto, se je v zadnjih štirih letih pod vodstvom nove mlade ekipe dodobra spremenil. Njegov direktor Dušan Josip Smodej pravi, da se je po trinajstih letih iz dokumentarne fotografije preusmeril v povsem novo obliko, ki se giblje med fotografskim in umetniškim svetom. »Na Fotopubu se ukvarjamo s sodobno fotografsko umetnostjo, ki ni fotografija, ampak na njej zgolj temelji, ali pa se je v konceptu ali raziskovanju zgolj dotika.«
Na različnih lokacijah na Glavnem trgu je na ogled deset razstav 46 mladih umetnikov iz devetnajstih držav. Že drugo leto zapored se festival umika iz klasičnih galerijskih prostorov v zapuščene stavbe v središču mesta in tako oživlja Glavni trg, hkrati pa prazni. Neobnovljeni prostori dajejo umetnikom več svobode pri delu, pravi Smodej. »Vse instalacije ali razstave so v izjemnem dialogu s prostorom, ki dejansko spreminja umetniško delo. S temi prostori festival dobiva dodano vrednost.«
Prav to, kako sprememba okolja, v katerem opazujemo neko problematiko, spreminja naše videnje in razumevanje, sta s podvodno umetniško instalacijo Soft Denial (Blago zanikanje) v bazenu Osnovne šole Grm poskušala prikazati Hortense Le Calvez in Mathieu Goussin, ki kot francosko-nemški tandem Forlaine 6 Studia delujeta pet let. S podvodnimi instalacijami raziskujeta psihologijo klimatskih sprememb, to, kako ljudje različno sprejemamo, zanemarjamo ali celo zanikamo velike probleme človeštva, kot so globalno segrevanje, onesnaženje, množično izumiranje. Doslej sta jih postavljala v morju, tokrat prvič v bazenu. Za osnovno obliko instalacije, širši kontekst okolja, v katerem živimo, sta izbrala kuhinjo oziroma jedilnico, kjer poteka večina pogovorov med družinskimi člani, prijatelji. Stoli, steklenice, krožniki, pomaranče, limone kakor da lebdijo v vodi, razmerja med njimi se spreminjajo odvisno od tega, s katere strani obiskovalec gleda instalacijo. »S površine se zdi vsak problem nekako sprejemljiv. Ko pa greš pod vodo – instalacijo je treba pogledati z obeh perspektiv –, je to popolnoma drugačna slika, zelo kaotična. Ko torej zadevo pogledaš z drugega zornega kota in se z njo srečaš od blizu, jo je bistveno težje razumeti,« pravi Calvezova.
Raznolikost pristopov, materialov, umetnikov iz različnih okolij je tudi glavna ideja sodobnega Fotopuba, dodaja koordinatorica programa Ilaria Speri. Tako se festival letos prvič tudi geografsko širi zunaj meja zahodne umetnosti. Rachel Dedman iz Velike Britanije, kuratorica skupinske razstave, ki je postavljena v še neprenovljenih prostorih Knjižnice Mirana Jarca, je zadnjih pet let delovala v Libanonu in je specialistka za umetnost Bližnjega vzhoda. »S tem smo odprli most do nam manj znane umetnosti arabskega sveta. Rachel je želela eksperimentirati z umetniki, ki ne uporabljajo fotografije kot svoj osnovni medij. Povabila je arhitekte, slikarje, kiparje, filmske ustvarjalce iz Libanona, Indije, Palestine, Brazilije, ki vsak na svoj način vizualno pripovedujejo o okolju, iz katerega izhajajo.«
Z neformalnimi dogodki festival uresničuje še enega od ciljev – sproščenost in s tem tudi globlje medosebne vezi. »Zato sem prepričan, da festival nikoli ne bo večji kot letos. Ostal bo 'družinski' in bo rasel zgolj na kakovosti in prepoznavnosti,« je prepričan Smodej.
